Kadilnica of Death: Pelhan, Challanger, Black Ivy

Otožno decembrsko ljubljansko vreme, ki je za to obdobje kar stalnica, nikoli ni ustavilo koncertnih ciklov zloglasne Kadilnice of Death, ki jo organizirajo ravno tako zloglasni dihurčki Dirty Skunks. Kaže pa, da je tokrat vreme nekoliko ustavilo navdušence težkega metala, saj se je ob mojem prihodu na lokacijo dalo ljudi prešteti na prste obeh rok in še kakšne noge. Dobra glasba in pivo sta kasneje tekom večera privlekla na lokacijo še nekaj navdušencev metal glasbe.

Žal sem bil tudi sam med zamudniki in zaradi tega zgrešil prvi nastop. Da sem zamudo še močneje obžaloval, mi je karma pokazala sredinec tako, da so člani banda zaigrali zadnjo noto ravno v trenutku, ko sem stopil v Orto Bar. Zatem so le še pospravili za seboj in zapustili oder. V upanju, da se čim prej očistim tega greha, je vredno izgubiti vsaj nekaj besed o bandu Black Ivy. Gre za poslušen heavy metal band, ki se glede na zapis na svoji uradni Facebook strani uvršča v »New Wave Of Bistrc Heavy Metal«. Genialen opis, že sam po sebi dovolj mamljiv za obisk koncerta. Člani zasedbe so Lovro Bizjak (vokal), Luka Hrvatin (bas kitara), Luka Zadel (bobni), Tine Baša (kitara) in Tevž Sedmak (kitara). Skratka, glede na posamezne vloge, tipična heavy metal zasedba. Ker se zasedba od leta 2018 redno pojavlja na raznih odrih širom Slovenije, ni treba skrbeti, da jih ne bi kmalu spet kje ujeli v živo.

Metalski večer se je nadaljeval s heavy/speed metal zasedbo Challenger. Challenger sta ustanovila Urban Železnik (kitara) in Jakob Rejc (vokal, kitara) leta 2016, v letu 2019 pa so izdali svoj debitantski EP, ki mu lahko prisluhnete na tej povezavi. Trenutno zasedbo med drugim sestavljajo bivši člani bandov Teleport (sedaj preimenovan v Siderean) ter Vigilance in trenutna članica banda Eruption. To so, če gremo kar po istem vrstnem redu, Toni Pleško, soustanovitelj Challeger Jakob Rejec in prepoznavna Nika Krmelj. Ob nastopu Challenger se je res izkazalo, da je otožno vreme marsikoga prilepilo na kavč, saj nas je bilo minuto pred začetkom nastopa v dvorani Orto Bara le 12 (dvorana se je kasneje nekoliko napolnila). Angažirati manjšo publiko je bistveno težje kot angažirati večje število ljudi, saj ni mogoče računati na »učinek množice«. A težki metalci Challenger se niso dali, bili so popolnoma kos tudi težji nalogi. Resda je bilo občutiti neko sramežljivost v publiki, saj so se skoraj vsi (z izjemo par korajžnih duš) oklepali leve in desne stene oziroma varne razdalje od odra nasploh. Istočasno pa nobenemu ni uspelo skriti užitka potom sramežljivega headbanginga med komadi in sploh nič sramežljivega ploskanja in vzklikanja po vsakem odigranem komadu. Težko bi si predstavljal obratno, saj so Challenger na odru delovali zelo energično in usklajeno, jasno je bilo videti, da se zabavajo. Nekako sodijo v širšo skupino NWOBHM, vendar so riffi dokaj kompleksni in tehnični, z veliko količino melodičnih dodatkov, ki doprinesejo k barvi zvoka. Skratka, nastopu ni manjkalo nič, Challanger so pokazali izredno profesionalnost in odigrali izvrsten nastop.

Nazadnje so prišli na oder še Pelhan, avtorski band Aleša Pelhana (RoXoN, Fajht). Trenutno zasedbo »pivskega rock n’roll-a« sestavljajo še Simon Mislej na bobnih in Matej Likar na bas kitari. Besedna zveza »pivski rock n’roll« dejansko nima nekega pomena, je pa morda najlažji in najbolj evokativen način, da si lahko predstavljate, kaj lahko pričakujete na njihovih koncertih. Še lažji način je seveda, če prisluhnete enemu od komadov, ki so jih Pelhan predstavili v živo. Dober učinek na publiko je imel komad Na dnu flaše, med katerim je publika preklopila iz sramežljivega headbanga na spodobni metalski headbanging. Za ta koncert se je dvorana nekoliko bolj napolnila, več je bilo korenjakov v neposredni bližini odra, v splošnem se publika ni več držala pritisnjena ob stene. Pelhan so predstavili mešanico starejših in novejših komadov, med katerimi bi zaradi aktualne tematike želel omeniti še pesem Narava kaže zobe, ki od ostalih odigranih izstopa predvsem zaradi nadvse zanimivega progresivnega ritma, ki spremlja kitice do refrena. Na neki točki med nastopom je vokalistu/kitaristu Alešu počila struna, zaradi česar je moral hitro menjati kitaro, pri čemer sta ostala dva člana igrala naprej in omogočila mehek razplet manjšega incidenta, ki razen tega, da je dogodek ostal zapisan v spominu, ni imel nikakršnega negativnega vpliva na sam nastop. Še več, basist Matej Likar je dobil redko priložnost, da je še drugič nagovoril publiko prek mikrofona, kar mu po njegovih besedah po navadi »Aleš ne dovoli«. A da ne bo pomote, vse se je odvijalo z veliko dozo smeha in dobre volje. Na koncu so Pelhan postregli še s komadom Ne grem domov in z njim tudi zaključili razvedrilen koncert (ironično, kajne?). Zagotovo pridemo še kdaj.

Naslednji koncert cikla Kadilnica of Death bo že tradicionalni prednovoletni žur s Space Unicorn On Fire. Kaže, da se je letos Dedku mrazu uspelo lažje odlepiti od ledenika ...