Kataklysm / Graveworm / Mystic Circle / Into Eternity

Pestra koncertna jesen se je v ponedeljek 11. oktobra po koncertih Benediction in Gorgoroth nadaljevala s turnejo Kataklysm, Graveworm, Mystic Circle, Into Eternity, istočasno pa so v Orto baru igrali še Withering Surface in Node. Kljub pestri izbiri pa vsak koncert pripelje dovolj publike in tudi na Kataklysm paketu se je zbralo okoli 250 ljudi.
Kanadčani Into Eternity so spomladi izdali izreden album Buried Into Oblivion, ki je navdušil vse po vrsti in jim tudi omogočil pogostejše koncertiranje v Evropi. Žal pa se to ni skladalo z načrti vokalista Chrisa Kralla in bobnarja Jima Austina, ki sta poleti zapustila band. Na srečo so še pravi čas našli zamenjavo in na evropsko turnejo so prišli kompletni. Nova člana, vokalist Dean in bobnar Adam sta se izkazala za dobri zamenjavi, v klubih se zdijo še boljši kot na velikih festivalskih odrih. Oder je pokal od energije in dinamike, neprestano menjavanje čistega in brutalnega Deanovega ter Timovega (Roth, kitara) vokala, vključevanje brutalnega basistovega (Trey), kitaristovega (Rob) in vseh hkrati, perfekcionizem na solažah, double-bass napadi iz ozadja, kljub kompleksnemu materialu v živo »razturajo«. Za začetek so odigrali nek nov komad, potem pa v pol ure večinoma z Buried Into Oblivion albuma, Splintered Visions, Spiralling Into Depression, Embraced By Desolation, Beginning Of The End in tudi material z Dead Or Dreaming albuma. Škoda le, da je večina njihov koncert še izpustila oziroma zamudila.
Mystic Circle so nam dosti bolj znani kot predskupina Deicide na večini evropskih turnej. Iskreno rečeno, ne vem, zakaj jih Deicide toliko »vlečejo« s seboj naokoli. Kar sem si lahko ogledal, je bil v bistvu dosti povprečen black t(h)rash band, ki me po imageu dosti spominja na Destruction, pa še to ne v tolikšni meri, da bi nekako izstopali v pozitivnem smislu. Trojica je v manj kot štiridesetih minutah predstavila novo ploščo Opening The Gates Of Hell, ki klišejskemu naslovu primerno predstavi komade, ki izgubljajo besede o satanu, krvi, vampirjih, sovraštvu do kristjanov, peklu, smrti... Izredno predvidljive strukture so odličen pogoj za predvidljivost besedil, kar je bilo tudi več kot očitno. Skoraj, da si lahko brez težav vedel, kdaj bo rekel Satan ali pa Evil ali pa Hell (z veliko, ker je to »satanistični« black thrash). Pevec izgleda kot Kronos v poznejši slavi, bassa pa ne igra pol toliko dobro in zamuja s petjem, medtem ko so vokali nekako wannabe kruleči, a ostaja samo pri željah. Kitarist je kopija Mikea iz Destruction, vsaj kar se tiče trajne, po talentu pa je daleč za njim. Bobnar je bil malce svetlejša izjema z različnimi ritmi in z zelo zanimljivo postavljeno china činelo (direkt nad glavo – kaj bi se zgodilo, če bi se stojalo zjebalo? Ouch, ode glava.). Vse skupaj pa deluje tolikokrat preslišano in predvidljivo, da mi res ni jasno, na čemu gradi ta band. Morda se motim, ampak njihov nastop je bil očitna potrditev. Priredbi Raining Blood (Slayer) in Circle Of The Tyrants (Celtic Frost) sta bili pokvarjena smetana na vrhu tri tedne prestare torte, ki jo raje vržem v smeti. Nisem jih gledal v celoti, so mi pa tudi zanesljivi cenilci glasbe potrdili, kar sem malo prej napisal.
Graveworm so na oder Gale hale stopili skoraj natanko pol leta po njihovem prvem obisku v Sloveniji. Stefan Fiori je bil spet oblečen v dres Milana; dresa italijanske reprezentance verjetno raje ni oblekel, ker so »Azzurom« naši žogobrci v Celju dva dni pred tem dali lekcijo nogometa. Tako fanatične kot so lahko navijači nogometa, izgleda, da imajo Graveworm tudi fane pri nas. V prvih vrstah je bilo noro, skoraj tako divje kot kasneje pri Kataklysm. Ni važno za kateri komad je šlo, Abhorrence, Dreaming Into Reality, Unhollowed By The Infernal One ali pa nov komad s prihajajočega albuma, fanom se je trgalo. Prostora so imeli malo več kot zadnjič (zvočniki so bili pomaknjeni na tla ob odru), a še vseeno premalo za aktivnosti energičnega seksteta. Je bil pa nastop krajši, šlo je brez priredb, zanimivo pa bi bilo enkrat slišati Fear Of The Dark.
»I manipulate your souls...« je bil začetek fenomenalnega nastopa Kanadčanov Kataklysm, ki so s svojim nastopom popolnoma presegli moja pričakovanja. Kataklysm je idealno ime za ta kvartet. Kaj je odlikovalo devetdeset minut dolg nastop? Predvsem karizmatična predstava pevca Maurizia Iacona, ki je dokazal, da mora biti za dober nastop poleg odličnega kruleče kričečega vokala prisotno konstantno gibanje in ta človek je neverjetno dinamičen. Popolnoma je obvladal oder in z odlično komunikacijo spodbujal neverjeten odziv publike, ki mi je prvič v življenju pokazala, kaj je to »sing-along-death-metal show«. Vse tekste so znali na pamet in izkoristili vsako priložnost, da so svoje znanje izkazali z več kot primerno glasnostjo. Tudi stage diving je bil več kot dobrodošel in redno izvajan. Še to, Maurizio poleg vsega obvlada odlično telesno mimiko in je odlično interpretiral besedila, ki jih piše (super izvedeno pri pesmi For All The Sins). Seveda vokal ne pomeni dosti, če mu ne bi glasbeno podlago v jasnem zvoku ustvarjala Jean-Francois Dagenais na kitari in Stephane Barbe na bassu. Oba odlično obvladata svoja inštrumenta (kar lahko slišite tudi na ploščah) in izkoriščata priložnost, da se kot uničevalni veter gibljeta po odru. Kaj pa bobni? Že z zadnje plošče je videno, da je Max Duhamel dobil odlično zamenjavo, a v živo je to neverjetno. Tale možakar izvaja tako hitre in neverjetne fore, da je res težko odmakniti pogled. Do izraza je prišel v drum solu, kjer smo si lahko ogledali tuš odigran z eno roko, nato pa blast beat, ki je pričel hit Blood Of The Swans. Igrali so material kot je Manipulator Of Souls, Ressurected, As I Slither, For All The Sins, The Awakener, The Orb Of Uncreation, Shadows And Dust, Illuminati ter še kaj, žal pa mi je, da ni bilo pesmi z The Prophecy. Lahko povem, da je ura in pol minila prehitro, vseeno pa je bilo neverjetno. Behold The Manifest – Cataclysmic Devastation!!! Čakamo na vrnitev...