Kdo ali kaj je Kunigunda? Na kratko s Facebook profila Kunigunde: »Festival mladih kultur Kunigunda je največji projekt Mladinskega centra Velenje, ki ga organizira v sodelovanju z mladimi domačini. Kunigunda je medij za predstavitev nekonvencionalnih in bolj ali manj neodvisnih kulturno-umetniških praks.« V okviru predstavitve teh neodvisnih kulturno-umetniških praks pa se vsako leto v Velenju v sodelovanju z Železnim Aktivizmom zgodi tudi metal koncert različnih slovenskih skupin. Letos so to bili Carnifliate, Marax, Kaoz, Snøgg in Something Small, kot kraj zločina pa je bil ponovno izbran priljubljen Letni kino ob Škalskem jezeru. Osebno sem bil minuli konec tedna prvič na tem open air prizorišču, ki se mi je takoj ob prihodu zadopadel. Tik ob glavni cesti, pa vendarle sredi narave ob jezeru, kjer je po eni strani dovolj prostora za parkiranje jeklenega konjička, po drugi strani pa je samo prizorišče z amfiteatrom pomaknjeno pod drevesa, kar ima zagotovo prav poseben čar.
Kot prvi so nastopili Something Small. Gre za zasedbo, s katero sem se minuli konec tedna srečal drugič v živo, česar sem se pa spomnil komaj med pisanjem teh vrstic. Leta 2014 sem Something Small gledal v velenjskem eMCe Placu kot predvozače za Dickless Tracy in Noctiferio. Glede na v petek videno in slišano sem sicer dokaj prepričan, da se mi zasedba ponovno ne bo usedla v dolgoročni spomin, čeprav njenega nastopa očitno nisem doživel tako negativno kot pred leti. A instrumentalni groovy heavy/thrash metal, s katerim se je predstavila trojica, me kljub vsemu ni prepričal v kaj drugega kot to, da so možakarji dobri in pristni glasbeniki, ki delajo glasbo, ki njim najbolj ustreza. Osebno sem po eni strani namesto kompleksnega igranja na kitari pogrešal melodije, ki bi dlje časa ostale v ušesih, po drugi strani pa mi je ritmično celostna glasbena podoba zvenela preveč generično, da bi me pritegnila.
Po zamenjavi so na oder stopili Snøgg, se pravi še drugi band večera, ki s publiko komunicira skorajda izključno preko svoje glasbe. Sicer pa gre pri teh velenjskih eksperimentalnih black metalcih za zasedbo, ki v živo rada preseneča. Zato tudi nikoli ne vem, koliko glasbenikov bo nastopilo, pa čeprav osnovna celica banda že od samega začetka obsega ista dva člana. No, tokrat so Snøgg nastopili večji del kot kvartet, proti koncu en del tudi kot kvintet. Poleg kitarista/vokalista Ulva in bobnarja Mørka sta na oder stopila še basist od Something Small in možakar Azbuka, ki je upravljal z noise instrumentom. Celoten nastop je bil razdeljen na dva dela, ki pa z vidika minutaže nista bila enakovredna. V prvem delu smo slišali bandov celovečerni prvenec Chhinnamasta, pri čemer je noise iz ozadja spremljal ostale instrumente, ki so tokrat zveneli dosti bolj poudarjeno ali »mastno«. Ko sem mislil, da je že vsega konec, saj sta bobnar in basist zapustila oder, Ulv pa je stopil še za svoj noise, tako da smo bili obiskovalci deležni nekakšnega atmosferičnega noise zaključka (če se ne motim, je dejansko šlo za zaključek njihovega komada Fear Beyond Death), je naenkrat iz zaodrja prišel še en gost s stojalom. Na njem je imel besedilo, ki ga je recitiral z blackmetalskim harsh vokalom. Vzdušje se je stopnjevalo, noise zvoki so prevzeli vajeti, Mørke in basist sta se vrnila na oder, od koder smo naenkrat ob spremljavi vseh instrumentov slišali pevčeve krike »Transilvanian Hunger«. Škoda, da je Ulv ravno v tem trenutku imel težave s kitaro, sicer bi bil prehod na to black metal klasiko od Darkthrone popoln. Prvotna četverica je nato ponudila še komad Bogdan Voda s kompilacije Metal 4 Lignit z odlično clean vokalno predstavo Ulva, nakar je bilo tega posebnega black metal popotovanja konec.
Sledili so groovy death thrasherji Kaoz, ki so naredili največji kaos pod odrom, zaradi česar so tudi zame predstavljali največje presenečenje večera. Več kot očitno so imeli Kaoz najštevilčnejšo publiko, s katero so več kot hvaležno komunicirali tudi med posameznimi komadi. Z nastopom Kaoz se je splošno vzdušje povsem spremenilo, mrke poglede in statičnost so zamenjali veselo norenje, ples in moshanje, nemalo piv je zgrešilo grlo in pristalo na tleh. Obiskovalci smo bili vidno zadovoljni, ko so se staroste velenjske oziroma slovenske metal scene sprehajale gor in dol po svojem edinem in po sebi naslovljenem albumu, vmes vrinili še svoj najnovejši komad Bangin' Headz, ki je bil leta 2019 objavljen na že omenjeni kompilaciji Lignit, s priredbo Orgasmatron počastili spomin na Lemmyja in njegove Motörhead, nato se s priredbo 1000 milj od doma v »velenjščini« poklonili domačemu kraju, za zaključek pa nas do konca podžgali s priredbo Raining Blood pred kratkim upokojenih legendarnih Slayer. Hell yeah, Velenyeah!
Po totalni norišnici je oder zasedel drugi in zadnji black metal band večera, toda prvi s corpse paintom. To so seveda bili Marax, pri katerih se tudi ne ve vedno, v kakšnem številu bodo nastopili. V začetku lanskega leta se je osnovni trojici pridružil violinist Mors Violinis, ki pa je tokratni nastop izpustil iz zdravstvenih razlogov. Dovolite mi, da mu na tem mestu zaželim čim uspešnejše okrevanje in da bo kmalu lahko spet stal na odru poleg svojih bandovskih kolegov, ki so svoje delo v petek opravili brezhibno kot zmeraj. Konec koncev je bobnar Morgoth eden izmed najboljših svoje stroke v Sloveniji, kar nam je dal vedeti tudi takoj ob začetku. Marax so po uvodu The Realms of Death takoj udarili z nalezljivim naslovnim komadom albuma The Witch, kjer Morgoth sploh ne špara svojih bobnov. V začetni najvišji hitrostni prestavi se je nadaljeval nastop, tako da je tudi Nord Slayer dal vse od sebe, da je s svojimi hitrimi prsti na kitari sledil razgibanim Maraxovim melodijam. Tudi Anin Astaroth je tokrat delovala bolj sproščeno, čeprav menim, da bi z več očesnega kontakta s publiko delovala bolj pristno in privlačno. Sicer je bila na odru dokaj aktivna, torej se ni samo oklepala svojega oltarja s svečami, temveč je kar dosti prehodila sem in tja, vmes celo zakurila manjši ogenj na odru, toda svojega uživanja ni znala pokazati recimo na primerljiv način kot Nord Slayer, ki je na trenutke navidezno grooval ob igranju kitare. Sicer pa je zasedba dejansko odigrala celoten prvenec, odigrani komadi so bili večinoma hitri in energični, razen epsko dolgega komada Eternal Loneliness, s katerim je vzdušje sredi bandovega nastopa postalo malo zaspano ter zasanjano. K sreči je sledilo še nekaj hitrejših, tako da smo bili obiskovalci ustrezno pripravljeni na zadnji šus večera.
Zadnji šus večera so predstavljali velenjski death metal brutalneži Carnifliate, ki si s Snøgg delijo dva člana. Tako kot Snøgg so tudi Carnifliate band, ki je velenjski publiki več kot poznan, zato tudi ni čudno, da se je tistih par deset osebkov, ki s(m)o ostali na prizorišču do pol enih zjutraj, ko je četverica začela svoj nastop, izredno burno odzivalo na vse, kar je prihajalo z odra. No, nekih presenečenj pri tem ni bilo, saj ima band za seboj samo dva relativno kratka studijska albuma, in sicer Slaughterlust in Disgusting Festivities. Osebno mi je prvenec zaradi svojega bolj klasičnega pristopa ljubši, a tudi sodobne svinjarije z Disgusting Festivities imajo svoje prednosti, medtem ko prisotna publika med enim in drugim ni delala razlike. Najsi bo First Class Cunt, Dildo Matador, Paraphilic Infantilism ali Slaughterlust, vokalist Tilen ni potreboval veliko besed, da je razgrete glave pod odrom prepričal v moshanje, circle pit ali celo crowd surfing. Za vsak slučaj je band vseeno s seboj prinesel nekaj napihnjenih balonov in toaletni papir, zaradi česar je številčno dosti skromnejša publika naredila več svinjarije pod in na odru kot vsi obiskovalci pred njo skupaj.
Za konec pa samo še: dokler bo v Velenju deloval Železni Aktivizem, bo metal tam še kako živ, zato bodite tudi vi toliko živi, da jih podprete z obiskom njihovih dogodkov. Najbolje, da že kar v tem tednu na Vratolomu!
