REPORTAŽE

3. 2. 2012

Live In-Sanity

Rdeča Ostriga, Škofja Loka / 27. 1. 2012

»The great morning after«. Tema, manko vseh občutkov in zavesti prekine glavobol, zoprna kislina v suhih ustih, stik s prvimi žarki svetlobe nekje sredi popoldneva pa postopoma naloži vse osnovne življenske funkcije, misli utirajo pot po spominu. Svet se vrti, od stika z realnostjo tekočega dne nas loči skrušen mozaik dogajanja nekaj ur nazaj. Vprašanja, kako in kdaj se je divja noč končala v postelji so povsem na mestu. Vonj znoja in pijače v zavozlanih laseh prikliče v spomin del dogajanja pod odrom, vrtanje po špranjah med zobmi pomagi pri identifikaciji zadnjega večernega obroka, barva in tekstura blata pa razložiti, kaj vse smo prejšnji večer zlili vase. Zveni znano? Po opazovanju dogajanja prejšnjega večera v Ostrigi sodim, da je takšna realnost zadnje januarske sobote za večino obiskovalcev, če že ravno niste bili med tistimi, ki so poprijeli za volan. Ali se izogibate alkohola. Dobro no, tradicionalno Live In-Sanity večere popestri nekaj pošteno nadelanih obiskovalcev, poceni pivo in sproščeno vzdušje pri šanku kliče po pretirani uporabi socialnega lubrikanta, česar izplena v obliki bolj sproščene publike je bil deležen predvsem zadnji nastopajoči. Poseben pečat večeru pa je dalo nekaj posameznikov, ki so ob uporabi enakih metod uprizorili nekaj težav z bontonom.
Tokratna solidno obiskana edicija škofjeloške metalizacije predstavlja na sceni izredno dobrodošel odgovor na pereči problem prekrivanja koncertov. Po sili okoliščin smo doživeli stisk rok organizatorjev tradicionalnega koroškega Winterstrikea ter snovalcev razvpitih večerov Live In-Sanity. Skupno točka organizacije obeh je od nekdaj bila dajanje priložnosti za predstavitev slovenski publiki bandom iz tujine, ki so za metalce na sončni strani Alp do trenutka najave skoraj popolnoma anonimni.
Tako so nekaj čez deveto uro zvečer prvi na oder stopili Prognan, blackmetalski kvartet iz Vukovarja. Standardna oprava, corpse paint, klasična postavitev na odru. Aduti banda so dobre, tekoče strukture pesmi in smisel za melodijo, dasiravno slišano takoj zveni znano, morda celo klišejsko. Do neke mere jim je glasbeno uspelo ustvariti za zvrst značilno, otožno zimsko atmosfero, ki so jo sicer izvedbeno nekoliko spodbijali. Govorim o zvrsti, pri kateri se od kitar ne pričakuje neke blazne izvirnosti in tehnike, vsekakor pa bi upal, da je bobnar tisti, katerega naloga je razblinjati rutino, a se to žal ni zgodilo. Po dveh komadih smo znali predvideti oba izmed uporabljenih načinov prehodov, sterilen, skoraj industrijsko, na čase robotski zvok hi-hata in snarea pa sta ob že tako precej slabem zvoku nekako upravičila neodzivnost maloštevilne publike, ki se je zgostila nekaj metrov od odra. Poleg avtorskega materiala smo slišali tudi priredbo nekega hrvaškega banda, ki ga nihče ni poznal, sicer pa smo zaradi čudne akustike in govorjenja mimo mikrofona ujeli bistveno premalo, da bi točno razumeli, kaj se dogaja. V spominu ostane govor frontmana »Šta je Slovenci, šta ste se ukočili?«, ki je povsem realno opisal dogajanje v zadržani publiki. Resda je bilo v zraku čutiti nekaj sramežljivosti, spogledovanje članov med čedalje očitnejšimi fuši proti koncu komadov pa tudi ni ustvarilo podlage za kakšno medsebojno napajanje z energijo. Glasbeno bi tako v pozitivnem smislu iskal ekvivalent med pokopanimi Naberius, izvedbeno pa v prav tako odsluženi Mortiferi. Solidno, brez presežkov. Videti in slišati je, da gre za začetniški band, pri katerem le na trenutke začutimo tisto, kar bi sicer moralo trajati tekom celega koncerta. Za band, ki mu je pripadla nehvaležna vloga otvoritvenega nastopa pa so se izkazali povsem zadovoljivo.
Publika se nekoliko opogumi in v večjem številu podpre Dead Dildo Drome, ki so tokrat zablesteli z odličnim zvokom izpod rok Mitje Groma, v kolikor to Ostrigino ozvočenje seveda dopušča. Bandova odlika je v sinkopiranih, na čase popolnoma norih ritmih; redko se zgodi, da se tekom koncerta ne morem načuditi taki sili udarcev. Precizna uporaba činel, nepredvidljivost, groovanje bas in snare bobna presenečajo iz sekunde v sekundo. Dodajte še bass drop efekt, ki ga lahko slišite pri zasedbah Korn ter Aborted in si predstavljajte potencial za norijo, ki ga ustvari en sam glasbenik! Nič ne zaostaja trojica strunskih inštrumentov, ki tako kot cel band podaja suverene death metal riffe, povezane skozi djent momente, odprtoakordno melodiko ter »jump« efekte. Žanrsko pester repertoar nadgrajuje prav tako zanimiv vokal, ki se poslužuje različnih stilov in vse skupaj tesno poveže v smiselno celoto, svoj nastop pa vizualno obogati z alternirajočimi trenutki skakanja in nepremične otrplosti. Band podaja nekakšno delikventno sliko, kjer sem prepričan da nismo dojeli vsega izraženega. Z odra nepretrgoma suva energija, ki pa je publiki, katero je kot opisano v nadaljevanju v Ostrigo primarno zvleklo zanimanje za ponovno obujene Thraw, bila na čase nekoliko vsiljena. Verjamem, da taki prijemi delujejo na občinstvu, za katerega so aktualni Machine Head in Elvis Jackson, torej poslušalcem, ki imajo »jump« momente v delu svoje koreografije, komur pa je lasten le razkorak in neusmiljeno trpinčenje vratnih mišic ter prerivanje, pa je bilo videno težko nagraditi s prevečkrat izraženo željo po sodelovanju. Kljub odlični izvedbi avtorskega materiala in zelo predelani grunge klasiki Smells Like Teen Spirit je v občinstvu skozi celoten nastop bilo čutiti še nekaj zadržanosti. Posameznikom, ki pogledajo stotine koncertov letno in na ta način videno dojemajo prej kritično kot srednješolsko razposajeno, pa je težko prikimavati tehniki »anything relatable«. »Kdor ima pivo, na zdravje, tu imam Destruction našitek, yeah, aplavz, satan, vem, da je danes tu veliko Korošcev, aplavz za njih...«. Skratka odličen nastop in glasba, finte, ki sicer vžgejo na razvneti publiki, pa so bile na čase nekoliko težke za prebavo. Metalci smo muhasti ...
Z groove elementi so nadaljevali zadarski E.N.D., ki si jih bomo na pozitivni strani zapomnili po verjetno najmočnejšem vokalu tega večera. Najmočnejšem, a hkrati tudi precej enoličnem. Band že studijsko nastopi z močno distorziranim, agresivnim, skoraj švedskim zvokom kitare ob podlagi prav tako distorziranega basa, kar je na tem dogodku ustvarilo tako zvočno sliko, da smo lahko premikanje po strunah zgolj opazovali, slišali pa le hrup. Ob enoličnem vokalu, slušno vedno istem tonu, manku solaž in ostalih aranžmajev ter predvsem ponavljajočih ritmih, posameznikom v publiki najbrž ne gre zameriti, da so band z zanimanjem spremljali nekaj komadov ter se nato razpihali vsak na svoj konec. Konsistentno suvanje je našlo nekaj ljudi, ki so tisti čas sproščali energijo v zametkih mosh pita, ostalim pa je ob treh dodatnih bandih lahko razumljivo postalo nekoliko dolgčas. Da to ni povsem krivda banda, ki ustvarja v precej specifičnem žanru pa se je izkazalo ob koncu preteklega leta, ko so na nastopu Napalim ti dedu #3 prikazali nekaj več dinamike v samem zvenu pesmi.
Oder se izprazni, pododrje pa zapolni ob pričakovanju znanih fac, ki so thrashersko zgodbo pisale med leti 2007 in 2010, čemur je sledil dramatičen razpad in udejstvovanje v drugih zasedbah. Vendar pa so se tisti edinstveni, tehnično zahtevni, na čase celo temačni riffi tako prijeli, da je ustvarjalna žerjavica še tlela, prav tako pa glasbeniška naveza, ki v vsakem izmed nastopajočih privre na plano najboljše. Obiskovalci, ki so do tega trenutka polnili vse pore lokala so tokrat v največjem številu zapolnili pododrje že med samim pripravljanjem banda za nastop. Posebno energijo je poleg učinka nakopičenega socialnega lubrikanta prinesla še koroška invazija, katere predstavniki so prvič ta večer pozdravili dogajanje na odru. Koroška, regija, ki je dala Tino Maze, Adija Smolarja ter ljudi, ki vsako leto gradijo snežno palačo, več kot očitno pušča prostor za novo generacijo samoniklih karakterjev z neprecenljivimi kvalitetami. V prostor so tako družno vnesli nekaj potrebne nasmejanosti, samozavesti, dobre volje, ki se je tekom nastopa razpasla vse do mešalke. Tokratna združitev je bila pretežno »on-demand« narave, ki pa je niso uslišali vsi člani banda. Tako se je Ožbej (Mehiko) posebej za ta dogodek preselil z ritem kitare na bas, odsotnost druge šeststrunke pa smo ob nezmotljivi desni roki Domna občutili le na trenutke.
Band kot trio začne instrumentalno in enega za drugim niza ene prvih riffov, ki so bili predstavljeni ob nastanku banda. Konec, sledi živalsko rjovenje, sredi trajajočega aplavza na oder pride še Smode mlajši, ki bi sicer lahko bil treznejši, a je v svojem elementu dobro sovpadal s trenutkom, sledi vokalna podpora ekipe. Prvič ta večer polovico dvorane zajame mosh pit, prameni las dobijo funkcijo tipalk, ki kljub zaprtim očem opozarjajo na približujoče se človeške projektile. Vokal se po mesecih odsotnosti od kričanja približa zvenu Gama Bomb, sicer pa ohranja značilno izpeljavo v visoke, s silo iztisnjene krike. Do konca je instrumentalna sekcija program ohranila svež, zanimiv in raznolik, genialno bobnanje, zapletene, odrezave strukture komadov in neopazno prehajanje kitare iz težkega ritma v solaže pa so držale napetost skozi celoten set avtorskih komadov in izsilile še en vrhunec med priredbo Destruction. Sledi bis v obliki ponovitve še enega komada in odhod glasbenikov z odra ob krikih navdušenja. Večer je bil tako ves popisan z odliko, ki se je nato za ene nadaljeval do tretje ure v istih prostorih, za druge pa preselil v 10 kilometrov oddaljen Kranj, kjer je imela do petih svoja vrata na stežaj odprta hipijada v novih prostorih gorenjske alternative, Trainstation Squatu, ki bo metalsko spet aktualna 18. februarja na Žajblovanju.
Setlista Thraw: Dead In The Depth, Beats Of Aggression, Thraw, Condemnation, Injecting Hate, Angeleater, Induced Adrenaline, Serial Killer, Mad Butcher, Beats Of Agression.

SORODNE VSEBINE:
1. 9. 2008Thraw / Novice
ZADNJE OBJAVE
Reportaža
12. 6. 2024
Tool / Night Verses
Reportaža
11. 6. 2024
Cvinger / Marax
Reportaža
11. 6. 2024
Pomaranča / Metalsteel
Reportaža
10. 6. 2024
Corey Taylor – Europe 2024
Reportaža
6. 6. 2024
Pokalica: Jegulja in Britof
Reportaža
5. 6. 2024
Metallica – No Repeat Weekend, 2. dan
Reportaža
4. 6. 2024
Metallica – No Repeat Weekend, 1. dan
Reportaža
30. 5. 2024
Steelfest Open Air 2024, 3. dan
KONCERTI & FESTIVALI
16. 6. 2024
Body Count
ŠRC Šalata, Zagreb, Hrvaška
21. 6. 2024
Tolminator Warmup Show: Brujeria, Smedja in Smetke
Menza pri Koritu, Ljubljana
21. 6. 2024
Heretic Feast 2024
Boogaloo, Zagreb, Hrvaška
21. 6. 2024
Phantasmagoria ('88 - '90 Set + Best Of)
DVA OSAM, Zagreb, Hrvaška
23. 6. 2024
AC/DC
Ernst-Happel-Stadion, Dunaj, Avstrija
25. 6. 2024
Tolminator Warmup: Vader, Biocancer, Warside
TrainStation SubArt, Kranj