Lordi / Dirty Passion /Tomcat

Kdaj smo si imeli v Sloveniji nazadnje možnost v živo ogledati čisto pravega evrovizijskega zmagovalca? Pa s tem ne mislim zmagovalca domačega dela tekmovanja, ki nas je potem slabo oziroma mizerno predstavljal na glavnem tekmovanju, temveč glasbenika oziroma glasbeno skupino, ki je zmagala na glavnem delu tekmovanja in s tem za svojo državo tudi izborila pravico do prireditve tekmovanja v lastni državi v naslednjem letu. Morda zveni moj uvod kot finalno vprašanje za kviz Lepo je biti milijonar, toda za slovenske metal navdušence je odgovor povsem enostaven: leta 2009, pred skorajda natanko šestimi leti, in sicer v Cerknici. Nedvomno je zmaga na Evroviziji Lordijem podelila slavo, ki je predhodno niso bili deležni, pa čeprav se glasbeno sploh niso kaj dosti spremenili. To je zagotovo eden od dejavnikov, zaradi katerih si Lordi še naprej zaslužijo, da se njihovo ime piše in izgovarja z veliko začetnico, saj so kljub dotičnemu šovu, glasbenemu cirkusu brez primere, ostali zvesti sebi in še naprej delali glasbo, ki jo najmočneje čutijo. Povedano na kratko: Lordi še zmeraj delajo glasbo, v Slovenijo so se vrnili na predvečer glavnega praznika žensk, kot support pa so na odru Kina Šiška na ta večer nastopili lokalci Tomcat in švedski Dirty Passion.
Tomcat so bili drugi glavni razlog za moj obisk koncerta. Kadar se na odru predstavi stanovski kolega, sodelavec, je pač tu in tam treba skočiti preko lastne žanrsko nekompatibilne sence in preveriti, kako zadeva zveni v živo. Kot totalni nepoznavalec zasedbe in poznavalec glavnih svetovnih imen žanra, v katerem Ljubljančani delujejo, seveda ne bom razpredal o kakovosti, čeprav je bilo več kot očitno, da Šujo & Co. predhodno še niso dostikrat stali skupaj na odru. Pravzaprav je bil to njihov čisto prvi nastop v tej postavi, zato so nekatere nerodnosti opravičljive in tudi niso omembe vredne. Drugače pa je seveda z glasbo kot takšno, v mojih ušesih nekakšno mešanico med Guns N' Roses, Europe in še čim. Tomcat so se predstavili s približno osmimi komadi, v glavnem s prvenca Bits N' Pieces, ki me je navdušil ravno toliko kot nedeljsko kosilo pri moji omi. Servirano je bilo dobro, talent opažen, vendar pod črto premalo začinjeno, s premalo energije. Povsem drugače sta odzveneli zadnji dve pesmi, priredba Slither (Velvet Revolver) in novejši, še ne izdani avtorski komad, ki se je priredbi dobro približal. Za moj okus naj ostanejo na tej poti.
Že med nastopom Tomcat smo v ozadju lahko prebrali, kdo bo na ta večer še nastopal in od kod ta »kdo« prihaja. Sleaze, glam, hair – kar koli že ti opisniki pomenijo – rokerji naj bi bili po besedah stanovskega kolega »edini pravi dober band večera«, a za nepoznavalca mojega kova je navdušenje zvodenelo ob prvem komadu. Drugače je na Dirty Passion reagirala publika, ki se je na njihov nastop odzivala kot na svetovno znane zvezde.
Z minimalno zamudo so nato po slabe pol ure dolgem premoru ugasnile luči in tema v dvorani je naznanila pričetek svojevrstnega horror showa. Osebno nisem vedel, kaj naj pričakujem, a kljub temu sem pričakoval več. Več efektov, več krvi, več pošasti … Skratka, več gledališke igre, kakor sem to prvič videl pri Aliceu Cooperju in manj pri Rammsteinih. A vseeno, če lahko že kar na tem mestu povzamem njihov celotni nastop, bi rekel: kdor rad obiskuje koncerte, bi koncert Lordijev zagotovo zapustil zadovoljen. Člani zasedbe, ki nadvse cenijo svojo anonimnost, so nastopili v od Evrovizije dalje širše poznanih kostumih, na odru pa sta jim občasno delala družbo »igralca«, ki sta se odvisno od teme pesmi preoblekla v norega heavy metalca, staro mamo, klovna, žrtev, ki je na odru izgubila drobovje, in še kaj. Zaradi všečnosti umetnosti naslovnic death metalcev Cannibal Corpse mi je bila tovrstna uprizoritev seveda všeč, po tiho pa sem si mislil, da bi bilo kaj takšnega zanimivo videti tudi med nastopom Cannibalov oz. kakšnega podobnega banda. Določen del uprizoritve Lordijev se je torej ponovil ali obdržal od prejšnjih šovov, dobršen del pa je bil povsem nov, medtem ko je bila poglavitna razlika v zamenjavi pirotehniških efektov s konfeti, milnico in podobnimi manj vročimi vizualnimi pripomočki. Za dodatno presenečenje (zame osebno) in dobro mero zabave pa band poskrbi z besedili, kot so »Fuck you asshole, sincerely with love« (Sincerely With Love), »You'll never leave me darling, now hear my tender warning, I'm not the nicest guy you know« (Not the Nicest Guy), »Now this is heavy metal! The only righteous way!« (This Is Heavy Metal), »Cause the devil is a loser and he's my bitch« (Devil Is a Loser) ali »Don't let my Mother know that her baby's bad« (Don't Let My Mother Know).
Skratka, Lordi so pokazali in dokazali, da so band, ki bi preživel tudi brez evrovizijskega uspeha, za katerega sicer priznavajo, da jim je prišel prav.