Na današnji dan
2011
Vicious Rumors izdajo svoj deseti album Razorback Killers
PARTNERJI
Oddaja z metal muziko
Specialisti za Metal!
Letni koncertni cikel

REPORTAŽE

5. 11. 2013

Make A Change... Kill Yourself / Nocturnal Depression / Ater Era

Channel Zero, Metelkova, Ljubljana / 30. 10. 2013

V nadaljevanju letošnje, z black metalom zaznamovane jeseni se je par dni pred pregovorno najbolj črnim dnem v letu odvil koncert, katerega najava je presenetila marsikoga. Nikoli si ne bi mislila, da bo solo projekt frontmana danskih Angantyr ugledal luč odra, še manj pa, da se bodo na svoji turneji ustavili v Ljubljani. Se je pa tokrat izkazalo, da številčen obisk underground koncerta ni nujno odraz podpore nastopajočim.
Z dvajsetminutno zamudo je nekaj pred deveto sredin večer odprla domača zasedba Ater Era, ki je od izida prvenca leta 2011 dalje deležna samih pohval in kdor je Primorce že kdaj videl v živo, ve, o čem govorim. Na odru se vselej izkažejo v najboljši luči, z le tremi inštrumenti dosežejo polnejši zvok kot marsikateri band z dvema kitarama in/ali klaviaturami, predvsem pa je posebnost banda čistost; tako v zvoku kot pojavi, saj svoje identitete ne gradijo na tipično provokativnih blackmetalskih elementih. Ater Era raje kot na odrski pojavi gradijo svoje bistvo na glasbi, ki je tokrat prišla še bolj do izraza, saj jim je tonski mojster v Channel Zeru šel lepo na roko in v primerjavi z ostalima skupinama so imeli tekom večera najboljši zvok. Sprva nekaj razpršenih obiskovalcev je po pesmi ali dveh dopolnila še večina ljudi, ki je pred tem zunaj pred vhodom čakala na pričetek koncerta, tako da so Ater Era večino svojega nastopa imeli skorajda večji obisk kot headlinerji proti polnoči, so pa zato bili domačini razen par posamičnih izjem deležni bolj zaspanih odzivov s strani publike. Proti koncu je od nje kitarist in pevec S. S. z malce vzpodbude dosegel nekaj več vzklikov podpore in aplavza, je pa glede na „prekletstvo" prve predskupine šlo za precej soliden odziv. Skupaj s publiko se je eventualno ogrela tudi skupina sama, saj sta I. J. na basu in S. S. na kitari, kolikor sta jima to dopuščala inštrumenta, pokazala več energije na odru kot na njihovih prejšnjih koncertih, bobnar A. S. pa tako že od samega začetka igra s toliko dinamike in natančnosti, da bi svoj performans v prihodnje le težko izboljšal in podobno velja tudi za njegova kolega. I. J. je s čisto in precej razgibano igro na svojem basu prej kot podlago ustvarjal nekakšno protiutež kitari, medtem ko je S. S. skušal variirati tako svoj instrument kot glas; iz ustaljenega harsha je pri nekaj komadih nekajkrat prešel tudi na globok clean v obliki vznesenih vzklikov, kot na primer pri komadu Red Thorah. Sicer so Ater Era poleg nekaj pesmi z letos izdanega albuma Beneath Inanimate Grime zaigrali tudi večino komadov s prvenca In Autumn's Solitary Decline (Exanimus, Vest, Dies Hiemis, Quod Mox Servi Erimus).
Čez dobre četrt ure je oder zasedla druga, francoska trojica Nocturnal Depression, ki je slovensko publiko navdušila že v drugo, prvič namreč ravno z Angantyr v Channel Zeru leta 2011. Tudi tokrat so naredili name precejšen vtis, predvsem pevec in kitarist Lord Lokhraed, čigar igranje je zaradi telesne hibe še toliko bolj osupljivo, saj igra bolje kot marsikateri dober kitarist. V primerjavi z njim sta že tako zadržani, a precej pedantni bobnar Morkhod in objestni basist Krahne delovala še bolj izven konteksta. Zakaj se je velik del koncerta slednjega slišalo bolj od kitare, še zdaj ne vem, saj je večino časa tako ali tako igral le z eno roko; z drugo je bil bolj zaposlen s svojim pivom, cigareto ali lasmi neke dečve pred seboj, med nastopom Make A Change… Kill Yourself pa še raznimi nakazanimi gestami samomora, bodisi strela v glavo ali pa ureza v zapestje, pa še to v napačni smeri. Horizontalni rez v večini primerov pomeni le iskanje pozornosti, kar pa je bil očitno edini Krahnov razlog, da je sploh na odru. Vendarle Nocturnal Depression zaradi enega neuradnega člana ne želim delati krivice, bi bilo pa dobro, če bi band v prihodnje razmislil o kakšnem zanesljivejšem basistu. Imidž in estetika grdega sta eno, v nobenem primeru pa nista slab izgovor za „glasbenika". Glede na to, da so v bandu uradno trenutno trije kitaristi, je bila presenetljiva odločitev, da na odru za kitaro poprime le Lord Lokhraed in na trenutke sem pogrešala še malce podlage, je bil pa v vsakem primeru rezultat povsem zadovoljiv. Za preobrat so Francozi poskrbeli, ko so namesto pesmi Host zaigrali bolj veselo in povsem v nasprotju z aktualnim letnim časom pesem Spring. Od ustanovitve leta 2004 do danes so Nocturnal Depression zgradili že precej obsežno diskografijo in kljub temu na svojih koncertih še vedno zaigrajo kakšno priredbo, tokrat od nemške kultne skupine Nargaroth, za katero Lord Lokhraed niti ni skrival navdušenja. Pesem Seven Tears are Flowing to the River je publiko spravila v pravo ekstazo, kar je glede na njen bolj zadržan odziv, razen ob pričakovani klasiki Nostalgia, dejansko žalostno. Verjetno je odzivu botrovala že vsesplošna okajenost publike, vendar je navsezadnje band prepričala v še en dodaten komad, tako da dopuščam možnost, da so Nocturnal Depression kljub temu dosegli svoje in uspeli publiko dodobra ogreti za glavni band.
Po krajšem premoru sta na oder ponovno stopila Lord Lokhraed in Krahne, tokrat z nekakšnima iznakaženima maskama, medtem ko sta vokalist Jakob Zagrobenly oz. Ylneborgaz na kitari in Skogsvandrer na bobnih imela bolj ali manj tradicionalen corpsepaint. Če lahko črne navzdol obrnjene križce na belem obrazu še sploh kategoriziram kot corpsepaint, ne vem, je bila pa vsekakor nepričakovana, a zanimiva poteza frontmana. Navsezadnje gre za njegov solo projekt, zakaj pa ne. S prvenca so odigrali Chapter III (za skoraj polurni Chapter IV žal ni bilo časa), z drugega albuma so za encore odigrali Fooling the Weak ter skoraj cel tretji album, namreč pesmi Fri Fra Denne Verden, Livets Gave ter Sjælefred. Skladno z glasbo so imeli Make A Change… Kill Yourself bolj ali manj statičen nastop in tudi publika od sebe ni dala kaj več od prikimavanja po ritmu, razen seveda ob hitrejših in udarnejših delih sicer precej razvlečenih in monotonih pesmi, ki na tak način gradijo na atmosferičnosti in suspenzu. Podobno je vzdušje barvala ponavljajoča se črno-bela projekcija s posnetki ličink, čebel in žuželk, raznih razvalin in drugih skorajda surrealističnih prizorov. Prav zaradi narave pesmi, da se distorzirani riffi izmenjujejo z daljšimi, umirjenimi deli znotraj ali med komadi, je bila razigranost publike še toliko moteča, saj je bila slednja glasnejša od pevca, sploh ko je skušal govoriti in napol šepetati dele besedil, pri čemer je svoje prispevalo še pešanje zvoka. Šele ko je Jakob med že tako nerazumljivim govorjenjem enkrat med publiko vrgel za pest tablet, sem po nekaj trenutkih dojela, kaj predstavljajo. Band je bil nad vsem skupaj vidno razočaran in tri četrt ljudi, ki je prišlo na black metal „fešto", je ostali četrtini poslušalcev uničilo doživetje skupine, ki najverjetneje pri nas in tudi nasploh ne bo več igrala. Recesije očitno ni, vsaj med metalci ne. Je pa publiki vseeno uspelo band priklicati nazaj za še eno pesem, tako da so se Make A Change… Kill Yourself z odra poslovili dobrih deset minut čez polnoč.
Tokratni koncert za ljubitelje depresivnega black metala se je sprevrgel v nekakšno predhalloweensko popivanje in druženje na toplem, fotkanje s kolegi pred odrom in očitno v naj mesto za novopečene zaljubljence. Z vsem tem seveda ni nič narobe, a seveda v primernem okolju, se pa moram resnično vprašati, ali dsbm postaja le še en izrabljen trend, s katerim se identificirajo emo metalke. Če v nabito polni dvorani namesto glasbe, katere namen je človeku dati misliti o težkih temah, kot so (ne)smisel življenja, duševno zdravje in samomor, vlada vrvež kot na tržnici ali še bolj paradoksno, v diskoteki, me zanima, kaj s tem obiskovalci sporočamo nastopajočim in ali dejansko sploh znamo ceniti njihovo glasbo? Ah, kje. Važno, da se je imela večina topšit.

Fotogalerija
Ogled fotogalerije
SORODNE VSEBINE:
3. 10. 2012Onslaught / Cripper / Izegrim / Reportaže
KONCERTI & FESTIVALI
28. 3. 2024
Inferno Metal Festival 2024
Rockefeller / John Dee / Sentrum Scene, Oslo, Norveška
28. 3. 2024
KoD: Glista, Prototype 5, Black Camo
Menza pri koritu, Metelkova, Ljubljana
29. 3. 2024
Šišmiš razpaljotka vol. IV: Vulvathrone, Morywa, Sovrag
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
29. 3. 2024
Penitenziagite, Guattari, Relentless Youth
Mostovna, Solkan, Nova Gorica
30. 3. 2024
Dark Easter Metal Meeting 2024
Backstage, München, Nemčija
30. 3. 2024
Ceppino Death Fest Vol. 3
Black Inside, Lonate Ceppino, Italija