Master / Pariah / Deaf Noise / Vermin (26.1.2009)

V Slovenijo se je ponovno vrnil Master "Paul Speckmann", čeprav tokrat ne kot merchandiser, ampak kot leader in del kultne istoimenske zasedbe. Skupino Master ni treba opisovati, saj že vrabčki čivkajo v stilu Napalm Death, da je Paul poleg Jeffa Becere nekakšen "ata" death metala ali pa vsaj - vokalno gledano - nekakšnega death thrasha. Master poleg Paula Speckmanna na basu/vokalu tvorita še kitarist Aleš Nejezchleba in bobnar Zdenek Pradlovsky, češka odlična glasbenika, ki igrata še v zasedbi Shaark. Master so tudi - kot smo predstavili v Paranoidu lani - izdali ploščo Slaves To Society, podpisali z odlično true metal založbo Ibex Moon Records in temu primerno nastopajo non-stop. Pred to turnejo so namreč igrali po ZDA, kamor se poleti tudi znova vračajo.d
Včasih se vprašam, ali obstaja meja, ki bi jo turnejski managerji bili pripravljeni spoštovati, kar se tiče razmerja med denarjem in kvaliteto. Ni skrivnost, da Kraft Invention (nekdanji Bruchstein Tours) niso najboljši izbiratelji skupin pod soncem in da se ravnajo bolj po tem, koliko denarja lahko dajo zasedbe, da se pokrijejo enormni stroški opreme, busa, nastanitve in merchandisea. Ampak do zdaj se zdi, da so KI vseeno imeli nos za vsaj malo bolj kvalitetne bande kot to "žolcasto župo", ki je včeraj bila predjed odličnemu šniclu z imenom Master.
Najprej so nastopili Nemci Vermin, ki naj bi igrali death metal. Najbolj svetla točka te zasedbe je kitarist, ki poleg osnovnih death metalskih linij ob dobrem zvoku pozna značilnosti southern rocka, dooma, občasnega groova in še kakšnih drugih zadev. Zvok je imel fantastičen. Imel je tudi super podporo basa, katerega igralec je našel svoj zacementirani prostor na desni strani odra. Band pa poleg neoriginalnih melodij in katastrofalne komunikacije kvarijo predvsem obupni, res nesproščeni bobni (jezus kakšen blastbeat) ter popolnoma dolgočasen vokal, ki je skušal peti z zamikom kot Kiljoy iz Necrophagie, ampak je tukaj v resnici samo pel mimo, da bi se še pravi noiser ustrelil. Plus to, da bedak ni znal pustiti mikrofonove bučke na miru in je vse skupaj piskalo huje kot prvi demoti od Anal Cunt.
Deaf Noise so hardcore in se lahko samo vprašam, koliko je trio plačal, da je prišel na turnejo. In zakaj je sploh šel na turnejo? Band je po imenu blizu Hrvatom Deafness By Noise. V bistvu so blizu tudi po stilu, le da DBN res igrajo HC in to izredno dobro. DN so pičkin dim! Trije tipi, od katerih dva krasi rutica, igrajo najbolj generično kopijo Ryker's, Sick Of It All in mnogih drugih. Vokala kitarista in basista sta obupna. Punca mi je dobro rekla, da je njena 4 mesece stara psička mnogo bolj "manly" kot tole. Se strinjam in to s huronskim smehom na obrazu. Linije na inštrumentalijah so popolni uvod v šolo igranja treh akordov (če nič drugega, vsaj ni bilo breakdownov). Kaj pa boben? Ali je ta tip kdaj slišal za udarec? Za ritem? Za boben? Očitno ne. Najhuje je to, da so igrali dolgo, imeli komade tipa Respect ali pa Family And Friends (izvirni kot Top Shop), razumljivi so bili kot Konan, ki se skriva pred Tulso Doomom, medtem ko ga v črevih hudo "šraufa" včerajšnja pečenica z zeljem, najboljše pa je bilo, ko je basist rekel ob kratki pavzi med komadi "Don't worry, we'll be back afta tjuning" - potem pa začnejo komad, razštelani kot pijani dunajski dečki. Hardcore? My ass!
Poleg neke praznoglavke s Čarli TV, ki je delala seminarsko nalogo o metalcih (nekateri ste imeli to "srečo", da vas je zajela kot subjekt raziskave in vas nasmejala z vprašanji tipa "Zakaj se metalci oblačite v črno?") in mi s tem dala res dovolj veselja, so v malce boljšo voljo spravili Angleži Pariah, ki izgledajo tako mladi, da se človek vpraša, ali so za turnejo rabili opravičilo staršev za šolske potrebe. Mladost ni znak vsaj talenta in neizkušenosti (spomnite se Helstar, Jasona Beckerja ali pa Decapitated), tukaj pa žal je - in to velik - znak, da inštrumenti od očkota in mamice, trend na televiziji in kazanje oblin, ne pomeni tudi kvalitete. Pariah so imeli bobnarja, ki je bobnal kot da bi tretjič prijel palčke v roke. Kitare so bile še večji smeh - čisto zadušene, nekakšne kvazi švedski melodic linije, poceni riffi. Bas je bil dober, le da je bil še bolj statičen od kipa. Glasba je na trenutke bila ne death-core, ampak pop-core, vse skupaj pa je zvenelo kot miks tretjerazrednih Korn, pa Unearth, pa še kaj (v bistvu tole niti v snu ni bilo deathcore), ki ga je reševala le vokalistka, ki je ob svoji razpuščeni blond čupi uspešno - vokalno - konkurirala Angeli Gossow (če odštejem preveč gay clean vokale). Kazanje modrca mi je resda (pa ne samo meni) bilo všečno, ampak je ostanek banda bil tako obupen, da celo nisem več mogel strmeti tja.
Kot bi prišli v drugi svet, tako lahko zapišem, ko se spomnim odličnega, več kot uro dolgega nastopa Master. Čika Speckmann, Čeh in Slovak so bili tako suvereni in napadali s tako samozavestnostjo, kot bi jim v hlačah bil tič vreden Rona Jeremyja. Eni imajo med nogami, eni pa v drugih udih - in Master sodijo - vsaj po videnem - v slednjo skupino. Prvič v življenju sem videl tole zasedbo in lahko povem, da mi edino ne sede toliko Speckmannov vokal. Ima pa Speckmann super nastop in njega igranje basa je vrhunsko. Resda so ga mučila zvočila (teden dni nazaj, nekje v Avstriji, Paul ni imel sreče z ozvočenjem in je resno poškodoval grlo, a ni je groze, ki je ne bi popravila juice wodka), ampak Paula ne moreš ustaviti. On je Master. Popeljal pa nas je po celotni diskografiji in žal nisem poznavalec komadov, tako da sem prepoznal le par novih in še kak ultra hit a la Master, Slaves To Society itd. Prej sem že omenjal vrla slovanska brata, ki sta odlična glasbenika. Oba sta to dokazala z morda ne toliko potrebnimi solo točkami - kitarist Aleš je bil mojster riffov in občasnih solaž, zvok je pa imel perfekten. Kakšna kitara - kot snežni plaz! Kabum!!! Solo del je bil predolg in na koncu je bilo najbolje, ko se je postavil v stilu "Kaj pa naj sploh še igram?" Ubožec. Bobnar Zdenek pa je ultra glasen, preveč točen in iznajdljiv ter zanimiv. Kakšno igranje, ježešmarija! Njegov solo je pokazal, da so blastbeati precenjeni in da si še vedno jebač, če igraš jazz, hehe.
Master je prišel, videl in zmagal - škoda le, da je to zmago pokazal manj kot 50-im ljudem. Jebiga, kriza je ... pa Napalm Death prihajajo ...

Ivan