O spletnem koncertu Ωmega Alive smo v naši prvi reportaži že poročali. Takrat smo se osredotočili predvsem na novosti, ki jih lahko prinaša spletno koncertiranje skupaj z reportažo spletnega koncerta Nightwish pa smo prikazali prednosti in slabosti dveh različnih oblik spletnega koncerta. Epica se namreč za razliko od Nightwish niso odločili za »živ prenos« spletnega koncerta, pač pa so ga vnaprej posneli in s tem razdvojili publiko med tiste, ki jim je bilo celo žal nakupa karte, in tiste, ki so v taki ideji videli neko neverjetno novost. Predvsem je bilo to razliko občutiti pri kakovosti zvoka, saj so Nightwish dejansko zveneli, kot da bi jih poslušali v živo, Epica pa so zveneli že zelo podobno studijski izvedbi.
Zgoraj navedeno pa je razlog, da je smiselno dodati še kako besedo v zvezi s samo izvedbo koncerta. Trenutno smo ravno v obdobju, ko se po dolgem čakanju končno začenjajo spet tudi koncerti v živo. Med bandi, ki bodo že letos poleti stopili na oder, so seveda tudi Epica, zato si poskusimo na podlagi spletnega koncerta Ωmega Alive zamisliti, kaj lahko od njih pričakujemo na prihajajoči turneji. Koncert je sestavljalo pet aktov, katerih prva črka naslova sestavlja akronim Ωmega. Tako so se torej vrstili Act I – Ωvertura, Act II – Magnituda, Act III – Elysia, Act IV – Gravita in Act V – Alpha ∞ Omega. Za vse tiste, ki smo poslušali nov izid albuma Ωmega, ni bilo presenečenje, da se je koncert začel ravno tako kot album s pesmijo Alpha – Anteludim. Pesem niso vključili v akt Ωvertura, pač pa so jo uporabili kot intro. Med predvajanjem pesmi se je pojavil logo banda, zatem pa še kratek videoposnetek z velikim napisom Act I – Ωvertura, ki je naznanil prvi akt. Seveda je takoj sledila Abyss of Time – Countdown to Singularity, takoj zatem še drugi single iz albuma The Skeleton Key. Obe pesmi sta bili izvedeni vrhunsko, kar pri Epici niti ni presenečenje, saj se od njih ne pričakuje nič drugega.
Če se kdor koli z dobrim spominom še spomne zadnjih turnej banda, zagotovo ni pozabil na oder, sestavljen iz dveh nivojev, ki ga Epica uporabljajo na tak način, da dodajo nekaj šova kitaristov med solažami ter izpostavijo ključne trenutke pesmi, da pridejo še bolj do izraza. Tudi v spletni obliki koncerta so uporabili isti koncept, pri čemer pa je bilo manevrskega prostora veliko več, kot ga je pri koncertih v živo. Ravno to so izkoristili in iz posnetkov ustvarili pravo gledališko predstavo z razno raznimi umetniki, pirotehniko, akrobati, zborčki in še marsičem, o čemer smo podrobneje pisali v prvem delu reportaže. Sledila je pesem Unchain Utopia s predhodnika The Quantum Enigma, ki je tudi zaključila prvi akt.
V drugem aktu je bil poudarek na klasikah, kjer bi predvsem izpostavil zaključek pesmi Victims of Contingency, ki ga je zaznamovalo skoraj čarobno izvajanje pod umetnim dežjem. Elysia pa je bil verjetno najbolj poseben akt, saj je bil med vsemi najdaljši, v sklopu tega akta pa sta bili izvedeni le dve pesmi. Ugibanje, za kateri pesmi gre, ni tako zahtevno. Oder se je zanje nekoliko spremenil, nakar sta zazveneli obe Kingdom of Heaven. Med samim izvajanjem teh izredno zahtevnih pesmi so si člani zasedbe celo privoščili zamenjavo instrumentov. Isaac Delahaye je v intermezzu pesmi preskočil na akustično kitaro, nepričakovano in zelo umetniško pa je bilo Jansenovo igranje »ognjenega klavirja«, ki je po koncertu postal skoraj ikona tega nastopa, saj se je screenshot kar naprej pojavljal v skupinskem chatu spletnega koncerta ter kasneje tudi v komentarjih.
Četrti akt Gravita je bil nekoliko bolj umirjen, prizorišče je ponovno dobilo novo obliko. V tem delu je izstopala a capella verzija pesmi Rivers, zaradi katere smo lahko le srečni, če smo že prej sedeli na kavču, saj bi na »živo« verzijo v publiki samo eden po eden padali na tla. Simone Simons je v tem delu z njenim edinstvenim glasom in njeno prisotnostjo zagotovila, da je bila najpočasnejša pesem tudi vrhunec koncerta. Sledil je še zadnji akt, pri čemer je oder dobil začetno obliko prvega akta, kjer so med prvo izvedeno pesmijo Freedom – the Wolves Within v ozadju zaplesale balerine. Morda nič posebnega, če ne bi koreografija med seboj pomešala pop plesne korake s headbanganjem. Začetno začudenje se je takoj prelilo v zelo entuziastično sprejemanje, saj se je koreografija tako dobro spajala s pesmijo, da je najboljši izraz, ki ga najdem za opis tega to, da sta se pesem in ples »zlepila« v eno. Še eno posebnost je predstavljala Cry for the Moon, ki je že ikonična pesem banda in so jo zato uporabili za prikaz nekaj zgodovinskih posnetkov njihove kariere, za zahvalo publiki in sodelujočih. Zelo lepo dejanje je bilo v tem delu prikaz ekipe inženirjev, snemalcev in vseh ostalih, ki so omogočili, da se je tak spektakel sploh lahko priredil. Epica so nato postregli še z Beyond the Matrix in Omega – Sovereign of the Sun Spheres.
Ωmega Alive je torej predstavljal vrhunski začetek svetovne turneje. Glede na to, da je bil koncert posnet vnaprej, bom še enkrat poudaril, da je bilo v tem primeru, kar se tiče predpriprave in same izvedbe, veliko več manevrskega prostora, kot če bi koncert postregli v živo. So pa bili člani banda vseeno dovolj drzni, da so naredili vsaj manjši korak v neko novo smer in predstavili nekaj, kar se v živo zelo težko priredi, predvsem po ugodni in dostopni ceni manj kot 20 evrov za karto. Spodaj lahko še enkrat pogledate celotno setlisto in se že takoj pripravite na težko pričakovane koncerte v živo:
INTRO: Alpha – Anteludium
Act I: Ωvertura
Abyss of Time – Countdown to Singularity
The Skeleton Key
Unchain Utopia
Act II: Magnituda
The Obsessive Devotion
In All Conscience
Victims of Contingency
Act III: Elysia
Kingdom of Heaven
Kingdom of Heaven Part 3 – The Antediluvian Universe
Act IV: Gravita
Rivers
Once Upon a Nightmare
Act V: Alpha & Omega
Freedom – The Wolves Within
Cry for the Moon
Beyond the Matrix
Omega – Sovereign of the Sun Spheres
