Na današnji dan
2011
Vicious Rumors izdajo svoj deseti album Razorback Killers
PARTNERJI
Oddaja z metal muziko
Specialisti za Metal!
Letni koncertni cikel

REPORTAŽE

13. 9. 2012

Metal Kramp 2012

Kotredež, Zagorje ob Savi / 31. 8.–1. 9. 2012

Dež … Dež … O dežju epskih razsežnosti, ki smo ga bili deležni na letošnjem Metal Krampu, čivkajo že ptički na vaši lokalni veji. Že od nekdaj je znano, da so festivali in njihova izvedba zelo odvisni od vremena, a tokrat se je izkazalo, da je to ključni faktor pri vsesplošnem vzdušju na manjših festivalih. Maloštevilni obiskovalci so s kozarcem v roki posedali v kampu v avtomobilih in pod arafati, tisti, ki so si privoščili pivo za 2,5 € na prizorišču, pa so se družili predvsem pod šotorom pri odru ali pri hiški motokluba Katastrofa. Bande, ki so imeli srečo, je izpod odra gledalo več kot dvajset ljudi, ostali pa so igrali šotoru oziroma toncu. Kljub temu je treba pohvaliti predanost in vztrajnost obiskovalcev, ki so oboroženi z usnjem, škornji in dežniki skušali od festivala odnesti čim bolj pozitivno izkušnjo.
Po odpovedi nastopa Amber Lillies je titula otvoritvenega banda pripadla After Burn. Zasedba, katere člani so v slovenskem metal prostoru že stari znanci, saj so na seznamu njihovih referenc tudi skupine Chaosstar, Eruption, Dawn Patrol in Lene Kosti, je bila do sedaj znana predvsem po preigravanju priredb klasičnih komadov iz vrst starošolskega trdega rocka. A igranje coverjev je bilo zaradi potencialnih težav z določenimi parazitskimi agencijami na Metal Krampu strogo prepovedano, zato smo imeli obiskovalci priliko slišati kake pol ure dolg repertoar avtorskih skladb After Burn, ki so sicer zelo redko publiko izrazito pozitivno presenetile, nekatere pa do neke mere že kar navdušile. Če bodo fantje s pisanjem glasbe nadaljevali v takem stilu, potem lahko kmalu pri svojih nastopih priredbe postavijo povsem na stran, saj jih bodo te kvečjemu vlekle navzdol.
Ker je bil petek šihtarski dan, je naša (Martin) odprava v Zagorje prispela okrog sedmih zvečer, tako da mi je prve uspelo videti Tržičane Rise. Iz pepela Atrum Inferum in kratkotrajnega projekta Metatron, se je dvignila obetajoča zasedba. Bobnar Anže Bizjak (Pijemo z Bizijem) je s svojo pivsko slavo razstreljeval tako na odru kot za šankom, seveda skupaj s sobendaši. Kljub odgovornemu prekomernemu vnašanju alkohola se fantje znajo zresniti in odžagati tako, kot se spodobi. Zanimiva mešanica melodike, thrasha in blacka kliče po zvočnem zapisu.
Sledili so Slavocracy, ki prihajajo iz »gothenburške prestolnice Slovenije«, Nove Gorice. V večini gre za nekdanje člane popularnih skupin Entreat. in Evenrain, ki tako v novi zasedbi nadaljujejo s tradicijo igranja melodičnega death/thrasha. Mojo pozornost so pritegnili oz. jo je pritegnil frontman s svojim načinom komunikacije s publiko, pa tudi njegova pojava na splošno. Tako imenovani »boli te kurac odnos«, ki ga je band prevzel, je zadetek v polno. Nekoliko temačneje obarvan death sicer ni bil prava izbira za dotični časovni okvir, a vendarle primeren glede na vremenske razmere.
Za njimi so oder zavzeli še eni prekaljeni mački, in sicer gotično obarvani Sabaium, ki letos praznujejo 15 let obstoja pod tem imenom. Odkar se jim je pred nekaj leti ponovno pridružil vokalist Milko, žal ne nastopajo tako pogosto, kot bi si mnogi želeli, a kljub temu utečenosti bandu ne manjka. Po Milkovem odhodu je skupina prešla v bolj trde, deathmetalske vode, a spričo njegove vrnitve smo bili obiskovalci Metal Krampa deležni pestrega repertoarja, ki je vključeval tudi starejše poslastice.
Politika Metal Krampa narekuje, da imajo pri nastopu prednost bandi, ki na festivalu še nikoli niso nastopili, zato se je v letošnjem naboru znašlo tudi nekaj skupin, ki niso strogo metalsko usmerjene. Prvi taki bi morali biti celjski novodobni rokerji LastDayHere, vendar je prišlo do odpovedi njihovega nastopa, zato so namesto njih vskočili njihovi velenjski kolegi, metalcorovsko obarvani Inmate, ki so svoj polurni program odigrali energično in agresivno, kot se spodobi.
Era Of Hate, drugi petkov tržiški band, so poleg velikega deleža Tržičanov obiskovalcev dokazali, da čevljarsko mesto živi tudi bogato metal kulturo. Še en projekt, ki je svoje korenine pognal v zasedbi Atrum Inferum, se je predstavil z »New Wave Of American Metal« stilom, ki ga dopolnjuje edinstveni Kosov (Smargroth, ex-Atrum Inferum) vokal.
Večer so zaključili simpatični In The Crossfire, zasedba, ki prisega na metalcore stare šole in se je v tovrstnih krogih tekom dobrega desetletja delovanja že pošteno uveljavila.
V soboto smo se zbudili v še eno klavrno deževno jutro. Obljubljeni drinking contest z Bizijem je zaradi slabega vremena in pomanjkanja volje nesojenih kandidatov odpadel oziroma se je odvil bolj v mejah zasebnosti. Organizatorji so v kampu postavili improviziran šank in menzo z zajtrkom, ki sta služila nabiranju moči obiskovalcev, medtem ko so na prizorišču potekale priprave na še en dan metaliziranja. Nekaj obiskovalcev je spakiralo in šlo domov, saj jim očitno ni bilo do še ene doze celodnevnega dežja. Po drugi strani pa se je našlo kar nekaj norcev, ki so kljub Nasinim opozorilom prišli podpret svoje najljubše bande oziroma šank.
Drugi festivalski dan so odprli Terminal Disease, lokalni trešerji, katerih začetki segajo še v prejšnje tisočletje, vendar so spričo dolgoletne neaktivnosti verjetno marsikomu popolna neznanka. Skupina se je pred dvema letoma spet zbrala in intenzivno začela z vajami, kar se vidi tudi po nastopu. Uigrano so zatresli prizorišče s svojim surovim treširanjem in kot na komando privlekli publiko iz šotorov pred oder.
Sledili so Death Camp iz Železnikov (uau, železnikarski band na metal festivalu!), ki so tipično za svoj kraj odpičili prvič slišano mešanico punka, black metala in Motörheadov. Ta mešanica definitivno ni za vsako uho, ob precej slabem zvoku (vzrok za to so morda slabi efekti banda, morda pa tudi tonca) pa je vse skupaj zvenelo še toliko bolj nadležno, kar so sodeč po obrazih občutili tudi gledalci oziroma opazovalci. Vokalist Tomo, poznana faca iz Morane, se očitno znajde tudi v malce surovejši obliki ekstremne glasbe, a ostale odrske pojave so delovale precej nesigurne, kar je verjetno posledica redkega nastopanja.
Sledili so Burning Noise, pri katerih po bobnih udriha Bišto, oče domačega festivala Metal Mania. Njihovo peklensko mešanico black metala in umazanega rokenrola so nasledili Zaria iz Medvod. Skupina je nastala po odhodu pevke Inez in kitarista Mihe iz folk metal zasedbe Brezno. V kolikor so slednji prevzeli nekoliko trši zvok, pa glasba Zarie ohranja nežno milino, ki jo dodatno krepijo klaviature in flavta. Skupina je navkljub popoldanskemu terminu in kislemu vremenu le-tega za kratek čas uspela prekiniti in oder privabila (za razmere) zavidljivo število poslušalcev.
Za njimi so publiko z energično mešanico metalcora in hardcora napadli celjski Burn Fuse, nasledili pa so jih v zadnjem času redno nastopajoči Jeseničani Within Destruction, ki pa smo jih tokrat očitno ujeli na slab dan. Vreme in zvok definitivno nista bila edina slaba faktorja tokratnega nastopa. Odrska kilometrina še ni pripomogla k boljši izvedbi ali karizmi, ki jo nekateri v takem času že razvijejo. Zbegani obrazi enostavno niso dali prepričljivega vtisa, ki ga ustvarjalci in igralci death metala in deathcora morajo dati, da pritegnejo poslušalčevo pozornost.
Zatem smo prešli v nekoliko manj ekstremne, a veliko bolj energične in karizmatične vode. Shutdown, ki jih radi označujemo za glemerje, čeprav se imajo sami enostavno za rokenrol in ne marajo javne oznake, so bili eni izmed redkih vrhuncev festivala. Katarina, nova redna pridobitev v live verziji, in Egzi se odlično dopolnjujeta na vokalu, kitarski duo strelja seksi riffe, vse od lepih do odfukanih solaž, ritem sekcija pa je postregla z raznolikimi ritmi, ki so vsemu skupaj dodali prijeten groove.
Od enega vrhunca direktno k drugemu, tokrat kranjske starešine God Scard, od katerih že od leta 2005 pričakujemo kako novo ploščo. Edini Slovenci, ki so za svoj glavni vzor vzeli Machine Head, so potresli vse pod seboj. Frontman Nicky je s svojo karizmo na noge spravil kar precejšno množico fanov in firbcev, ki so se vendarle postrgali pred oder, saj so skorajda nenehne dvodnevne padavine končno zares pojenjale. Imeli so najboljši zvok na Krampu, poleg tega je bila odrska uigranost in izkušenost daleč pred ostalimi bandi teh dveh dni. Prav tako so bili eni redkih, ki so na sceno uspeli lansirati nekaj prepoznavnih hitov, ki jih je publika zajela z veliko žlico, a če kmalu ne bo novih, lahko band in ta plošča odideta med legendarne in pustita obilo neizkoriščenega potenciala.
Kdo so organizatorji festivala, je načeloma znano, za redke izjeme pa so se Chaosstar tudi letos predstavili na odru. Z novim vokalistom je band končno razvil svoj potencial. Sproščenost, natančnost in energija so odlikovali njihov nastop. Definitivno največje presenečenje festivala, saj so iz nekdanje dolgočasnosti prešli v pravo pestrost tako v glasbenem kot v odrskem pogledu.
Opolnoči so oder zavzeli Heretic iz Slovenskih Konjic, katerih kitarist Marko je bil hkrati tudi srečni dobitnik glavne nagrade Krampolova (festivalove verzije srečelova). Ta tokrat ni bila kokoš, temveč prava pravcata kitara, ki je pravično romala v roke nekomu, ki jo bo znal tudi dobro izkoristiti. Nekoliko zaspano publiko so »Heretiki« nemudoma spravili na noge s svojo mešanico thrasha, groova in metalcora, ki v veliki meri spominja na legendarno Pantero, njen zvok pa v tem pogledu še dodatno obogati vokal pevca Šweda.
Obvezni in za modrojajčnike glavni del festivala pa je na Metal Krampu tudi striptiz. Tokrat nas je zabavala skodrana plavolaska Kim, ki je najprej odvrgla svoja policijska oblačila, potem pa se je vrnila še kot reševalka in dvignila pulz srečnemu gentlemanu, ki ji je pomagal preko blata na oder in nazaj.
Po satanističnem obredu v backstageu so s svojo črno mašo festival zaključili Human Putrefaction, ki si jih je kljub že precej pozni uri ogledalo kar nekaj obiskovalcev. Čeprav je bil šank odprt celo noč, pa so se po končanem programu skorajda vsi odvlekli v svoje šotore in avtomobile ter se naslednji dan ob dopoldanskem nedeljskem sončku odpravili domov.
Naj pod vsem tem potegnem črto in rečem, da smo se kljub kislemu vremenu imeli res fajn, o čemer priča tudi najnovejša epizoda oddaje Grom. Redarji in soorganizatorji iz lokalnega motokluba Katastrofa so bili res odlični, prijaznost in ustrežljivost pa sta bili na vrhuncu. Cene so bile za tako majhen in »zakoten« festival morda malce previsoke, vendar je treba upoštevati, da je ves izkupiček od vstopnic šel naravnost v žepe bandov, ki so jih prodali. Pa tudi postrežba je bila hitra in brezhibna, tako da smo z veseljem spili marsikatero pivo za šankom, omeniti pa je treba tudi odlično hrano v poštenih porcijah. V splošnem je bil zvok povprečen, ponekod odličen, kdaj pa kdaj tudi obupen, a imam občutek, da so za to krivi predvsem bandi sami. Marsikdo se je pritoževal tudi nad izbiro bandov, ki resda ni bila vrhunska, a smo bili za ceno 15 € vseeno solidno preskrbljeni. Naslednja leta potrebujejo le eno izboljšavo – vreme. A kot so situacijo komentirali nekateri od ekipe: »Že res, da ves čas dežuje, ampak na srečo vsaj nimamo neurja!«

Martin, Gorjanec

SORODNE VSEBINE:
8. 7. 2015Live After Death Festival 2015 / Reportaže
29. 7. 2014Metaldays 2014, 2. dan / Reportaže
27. 7. 2012Metal Mania Open Air 2012 / Reportaže
KONCERTI & FESTIVALI
28. 3. 2024
Inferno Metal Festival 2024
Rockefeller / John Dee / Sentrum Scene, Oslo, Norveška
28. 3. 2024
KoD: Glista, Prototype 5, Black Camo
Menza pri koritu, Metelkova, Ljubljana
29. 3. 2024
Šišmiš razpaljotka vol. IV: Vulvathrone, Morywa, Sovrag
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
29. 3. 2024
Penitenziagite, Guattari, Relentless Youth
Mostovna, Solkan, Nova Gorica
30. 3. 2024
Dark Easter Metal Meeting 2024
Backstage, München, Nemčija
30. 3. 2024
Ceppino Death Fest Vol. 3
Black Inside, Lonate Ceppino, Italija