REPORTAŽE

6. 10. 2008

Metal Up Your Ass!!! (2.10.2008)

Že tako je ful koncertov, ampak nič ne de – it's all METAL, right? Hehe, pustimo klišejske uvode na stran. DownTown je eden boljših rock barov v Kokoški, če pa se ima zgoditi pred Downom večer metala oz. Metal Up Your Ass, I'm there.
V sklopu celotedenskega DownTown festivala smo tudi metalci prišli na svoj račun. Četrtek je obetal kar tri skupine različnih žanrov, a vreme nekako ni. Ampak, bogovi so zadržali svoje polne mehurje še malo pri miru, tako da se je večer zgodil brez vremenskih zagat (tisto pussy pršenje vmes ne šteje). Edino svojevrstno dilemo je predstavljala vstopnina 4 €, ki – roko na srce – ni visoka, ampak potem je bila totalna zmeda, ker se je govorilo, da to ni vstopnina, ampak nekakšno predplačniško razmerje za konzumacijo. Jebentiš, zakaj je pol bila konzumacija 2 €? Čudna šuma.
No, tisti, ki smo dali 4 evrčke, smo po mojem mnenju, dobili precej več. V Downu je DJ Hellfucker, ki je odkril čare glama in 80's rocka in so ga le-ti popolnoma prevzeli (Worship Samantha Fox or Die!!!), svojo vlogo spremenil v Hellfucker prodajalca (s pomočjo vajenca Djurota), DJ-iranje pa prepustil nadebudnemu DJ-ju Froggyju. DJ Froggy ima še dolgo pot, ampak tudi Dorothy ni takoj našla poti nazaj v Kanzas in tudi Manowar so dolgo čakali, da so jih poklicali The Gods Of Heavy Metal. Atmosfera je – skrajšano – bila odlična. Dobra družba, super pijača po fajn cenah, zakon glasba. Zakaj bi potem sploh kdo rinil ven poslušat tri bande?
Ker so vsi (več/manj) naredili prekleto dober koncert. Zmagovalci večera so po mojem mnenju oz. po številu privržencev pred odrom bili štajerski thrash demolition squad, Eliminator. Tega banda do zdaj nisem niti videl niti slišal, vedel sem le to, da njihov bobnar ima jetra »of steel« in da – kot to trend thrasha v Sloveniji danes vsaj kaže – igrajo ameriški thrash. Ko so tipi začeli igrati, mi je padla čeljust dol. Eliminator zvenijo kot Darkness (plata Defenders Of Justice) z vokalom a la DRI oz. Attitude Adjustment. Kakšen šus je tole. Bobnar Fabo Hoglan je neusmiljen v svoji hitrosti in tudi priredba A Lesson In Violence je bila totalni izbruh hitrostnega nasilja. Drugače pa Fabo ustvarja super dinamiko z bobnom, ampak – dragi thrasherji -, v bandu do izraza pridejo vsi. Kitarista (katerih imen se ne spominjam trenutno) igrata kot Grega iz Crossbreed ali pa Jan iz Negligence – kot bi rezal z vročim nožem of mayhem skozi maslo. Riffi so totalna norija in bi vsakega poznavalca tako nemške kot ameriške thrash šole morali spraviti v ultimatni »toxic waltz«. Basist in vokalist ga tudi seka ko norec. In pri vsem tem band zveni bolj »tight« kot pa hlače kranjskih glamerjev. Solaže, riffi, strukture, besedila, bobnarski ritmi, bas itd. – ob tako dobrem zvoku, kot je bil pred Downom, je tale band prišel do svojega popolnega izraza. Ne glede na to, ali so igrali priredbo od Testament (Alone In The Dark), Exodus (beri malo nazaj) oz. Heathen (pozabil naslov) ali pa so igrali lastne komade (klanjam se tistemu, ki je napisal Blood, Sweat And Tears), so Eliminator naredili večji raztur kot truma pijanih gorenjskih hribcev na brezplačnem koncertu Natalije Forbidden. Nabavite si njihov super demo in gasa! Eliminator!!!
Uh, kar moral sem na en sokec (vožnja v Ljubljano ist krieg!), preden sem se spet postavil pred oder, kjer je pa moja črna dušica prišla na svoj račun s Celovčani Violent Devoties. Ne glede na to, da je njihov edini pravi suport bil Sajmon in je večina thrasherčkov kar naenkrat zginila, ostali pa so seveda še vedno bolj kot ne pili v Downu in poslušali Metallico itd., so Violent Devoties igrali, kot bi bili pred 1000 lačnih zombijev in bi jih edino igranje rešilo pred krvavo orgijo. Imel sem jih priložnost videti že velikokrat, ampak tokrat me je preprosto razneslo. Šminkerski bobnar Manuel je kazal, da tudi metroseksualci znajo igrati surovo in agresivno ter seveda hitro in točno. Basist je služil kruh doma, zato ga ni bilo, sta pa njegov posel odlično opravila originalni kitarist in nekdanji pevec, ki je postal kitarist. Mater, kitari sta zveneli kot napad na Pearl Harbour, potenciran na 10. Kaj 10, 11! Riffi, ki režejo žile, dinamični bobni, ki pretresajo hrbtenico in vamp, kaj pa potem še manjka? Vokal! Oz. v slučaju VD kar »voKILL!«. Ne vem, kje so staknili tega meter devetdeset visokega kruljača, ampak zadeli so v polno. Včasih je slabost VD bil vokal, no, zdaj so to popravili. Avstrijec, ki dejansko zna komunicirati s publiko, je svoj brutalni vokal spremenil v grmenje, ki bi preglasilo tisto neurje v Kamniku poleti. Tip je totalen šus – kot bi se v Avstriji rodil še en Frank Mullen. Worship! Igrali so veliko starih komadov (a la Goddamn Jesus!), ampak novi so tisto pravo. Če si želite ogledati resnično dober death metal (z malo core pridiha in nič pussy vokalov), si poglejte Violent Devoties, ko se (baje) pozimi vrnejo k nam. In pazite na njihov novi EP (mater, a ne morejo posneti kar plate?!!).
Vsakomur svoje, ampak Infidia – ki so mi vsi po vrsti super folk –, so mi nekako najmanj sedli. Ampak jaz nisem ostali in ostali niso jaz, tako da so štajersko-medvoški (pussy) metalci ali bolje opisano, trši popovci, Infidia, zadovoljili marsikoga. Pizda, saj jih je gledalo skoraj toliko ljudi kot Eliminator. Četudi mi tale »moj mali je opasan« hard pop ne sede, moram priznati, da obvladajo. Kitarist Eršta in drugi kitarist, ki hoče biti Šubic (ex-Whisper), sta imela resnično dober zvok. Njune melodije sedejo v ušesa hitreje kot šamar na čelavega in vse skupaj (ob solažah ipd.) je resnično poslušljivo. Izredno poslušljivo. Damn it, hehe. Basist in klaviaturistka sta resnični steber dinamičnosti banda, ampak je njuno gibanje očitno prehitro, da bi ga lahko zaznalo oko navadnega smrtnika. V bistvu je zgledalo, da je klaviaturistka z mislimi nekje v seminarskih nalogah ali pa so ji kitajske kroglice ne bile preveč povšeči. Oba igrata izredno fajn in tudi klaviaturistka lepo poje, ampak – move it! Bobnar je tudi bil prav dobra podlaga dogajanju – ne preveč v ospredju, a spet ne v ozadju. Odlično! Pevka Tina je dominirala odru in vidi se, da lepotica postane zver šele takrat, ko je v elementu. Ima super glas, malce bolj otroške govore, ampak vseeno vodi band bolje kot Xena! Čeprav je Xena še vedno »the true godess of metal«! Njihovi komadi so tako lepi, da bi jih poslušala tudi moja mama, le Spice Girls priredba je bila prav presenečenje. Odigrano boljše kot Špajzice, ampak – come on! Spice Girls?!! Priredba Gutter Ballet od Savatage je zvenela bolje od originala, priredba od Evergrey pa je tudi bila heavy in spooky. Superca. Bili so tako dobri – ljudem -, da jih je Joco (eden od organizatorjev) kar priklenil na oder, da so morali igrati še.
Vse skupaj je bilo odlično z občasnimi izjemami. Ampak – vsaka čast organizatorjem, bandom, folku in najbolj pa še toncu, ki je resnično naredil super zvok. Zdaj pa grem nazaj v Downa na kofe. Ajdi!

Ivan
SORODNE VSEBINE:
2. 12. 2017Batushka / Srd / Galerija
21. 12. 2012Live In-Sanity: Metal Christmas / Novice
15. 11. 2007Metal Up Your Ass!!! / Novice
20. 10. 2006Kurcšlus Metal Festival / Novice
KONCERTI & FESTIVALI
29. 3. 2024
Šišmiš razpaljotka vol. IV: Vulvathrone, Morywa, Sovrag
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
29. 3. 2024
Penitenziagite, Guattari, Relentless Youth
Mostovna, Solkan, Nova Gorica
30. 3. 2024
Dark Easter Metal Meeting 2024
Backstage, München, Nemčija
30. 3. 2024
Ceppino Death Fest Vol. 3
Black Inside, Lonate Ceppino, Italija
30. 3. 2024
Cvinger, Samperium
HABitat, Slovenj Gradec
31. 3. 2024
Replicant, Anachronism, Siderean
Klub Gromka, AKC Metelkova mesto, Ljubljana