Metalcamp 2012 2. del

Po koncu Metalsteel smo hitro skočili na glavni oder in ujeli zadnjih pet komadov Sodom. Sodom so thrash mašinerjia, ki obstaja že trideset let, sedemindvajse let pa v živo razbija po odrih (večinoma evropskih). Tom Angelripper zares začneja izgledati kot najbolj kul rudar, čisto beli Bernemann na kitari gre v sliko kot ata na mamo, bobnar Makka pa razbija precej bolj prepričljivo kot Bobby pred njim. Vidi se, da izhaja iz ekstremnih vod, medtem ko je Bobby pred prihodom v Sodom igral v cover bandih. Dobili nismo nič, kar ne bi pričakovali, klasike Sodomy And Lust, Agent Orange, novejše M-16, Napalm In The Morning itd. Škoda, da band često izpušča odlične plošče Better Off Dead, Tapping The Vein, Masquarade In Blood itd., ki vsebujejo nekaj odličnih, brutalnih komadov. Glavno, da je ljudstvo dobilo kruha in iger.
Med tem, ko so na glavnem odru začenjali Pain, so na drugem odru Negligence začeli predstavljati svojo različico thrasha. Udaren napad je začel frontman Alex, ki je kot vedno dal vse od sebe, res škoda je, da ostali člani ne sodelujejo kot bi morali. Čudno izpade, ko se en človek razmetava po celem odru, ostali pa le za korak ali dva. Sledite generalu! Zvok je precej šepal, popravil se je šele v drugi polovici nastopa, ko so bobni začeli zveneti kot je treba.
Zaključni nastop je pripadal Noctiferiji, ki je z modernejšimi prijemi oziroma ob odličnem zvoku poskrbela za precej dinamike in navdušenja med publiko, prav tako pa so na račun prišli zapriseženi black metalci z odlično izvedenim Fond Of Lies. Verjetno gre za band, ki ima med slovenskimi v tujini najbolj prepoznavne pesmi. Pogrešal sem (Aleš) Evil Against Evil, pri katerem do izraz pride vrhunska Nardinova solo kitara, ki se za moje pojme trušču industrialskih ritmov preveč umika.
Zadnja noč se je neopazno prelevila v jutro, primerno opiti in z zdesetkanimi možganskimi celicami smo lahko potočili zadnje solze ob neverjetnih prizorih, ki jih servira narava, z oranžnimi žarki obsijane najvišje veje iglavcev gorskih vrhov, med katerimi se dviga jutranja meglica, nepopisno ... In sledil je občutek žalosti ob pogledu na odhajajoče karavane ljudi. Vse razbijanje glave ob neljubih napovedih bandov, ki so se vršile tekom leta in smo na čase bili deležni pomislekov glede smeri razvoja festivala, so se sleherniku ta teden do temeljev izkoreninile. Občutek po koncu je bil otopel, prazen, kot da bi nam bilo nekaj ljubega iztrgano iz objema. Spomini z letošnje edicije bodo, upajmo, vse do naslednjega leta, ko bomo gotovo ponovili teden metalske popolnosti, ohranili visoko moralo, depresijo za minulimi trenutki pa nam bodo lajšali odlični koncerti, ki se bodo vršili tekom leta; napovedi so vrhunske.