Metalsteel / Life on Display

Koncert za spomeniško varstvo!

Metalsteel so na slovenski sceni že institucija. Skupina, ki je tako obstojna in v svojem delu tako konstantna, da bi si zaslužila spomeniško varstvo in vključitev na seznam slovenske nesnovne kulturne dediščine. Ker pa se v Sloveniji z metal skupino to ne bo zgodilo, so si fantje in punca postavili Spomenik. Postavili, posneli, kakor koli že hočete. Spomenik sebi in spomenik slovenski metal sceni, saj plošča, ki so jo na dotični petek predstavljali v Ortu, vsebuje zgolj avtorski komad Spomenik, ostalo pa so priredbe bolj ali manj znanih slovenskih starošolskih metal komadov, in sicer od Šank Rock do Sarcasm. Na koncertu v Orto Baru se je zbrala lepa mešanica starih obrazov, ki zasedbo spremlja(m)jo že 20 let, pa do mlajše publike, ki jo je verjetno pripeljala tudi zasedba Life on Display.

Life on Display so mlada zasedba. Zelo mlada, predvidevam, da srednješolska. Frontman in kitarist v eni osebi je očitno velik fen Benija iz Metalsteel in žal pokojnega Alexija Laiha iz Children of Bodom, ki je bil tudi Benijev vzornik v mlajših letih. Band igra nekakšen modernejši heavy metal z različnimi primesmi drugih žanrov, vokal niha med screamom in čistim petjem, ves čas pa ostaja agresiven. Skupina je zavzeta, tehnično znanje ni vprašljivo, potrebujejo pa nekaj več kilometrine, saj je zvočna slika občasno malce neusklajena. Pohvalno je, da so fantje štartali na avtorsko glasbo, je pa ta občasno nekoliko robata. Očitno želijo na več mestih skupaj združiti riffe, ki morda tja ne pašejo. Sicer vsekakor zelo vzpodbuden nastop mlade zasedbe, od katere v prihodnosti pričakujem še veliko. Še ena osebna opazka: pevec naj preneha z uporabo besede »faking« namesto vejic, hehe.

Po krajšem premoru in pripravi odra se je začelo zares, na odru so se znašli nosilci in nosilka večera, Metalsteel. Koncert so odprli s prej omenjenim Spomenikom, sicer pa večer prijetno povezovali s starimi klasikami iz preteklih šestih (!) studijskih albumov in seveda predstavitvijo vseh komadov novega Spomenika. Naprej so začeli sami, z metalstilizirano verzijo Prepozno je ljubljanskih rockerjev Divji kojoti, ob manjku Sergeja Škofljanca pa je Beni odpel tudi klasiko Junakov Nočne Kronike Na Noge. Sledilo je verjetno največje presenečenje večera, izvedba legendarnih Križarjev zasedbe Requiem. Na plošči pesem odpoje Aleksandra Josić (King Foo), tokrat pa je vokale z izjemno suvereno predstavo prevzel kar Matej Sušnik.

V nadaljevanju so na oder stopili tudi gostje, ki smo jih slišali na Spomeniku, prvi med njimi je na oder prišel Matic Nareks, sicer vokalist San Di Ego in tudi zadnji pevec zasedbe Pomaranča. Tokrat ni pel Pomaranče, vrhunsko je izvedel udarno Manijak (Šank Rock), manj znan biser iz bogate diskografije velenjskih rockerjev, s katerimi kot član San Di Ego sicer pogosto nastopa. Kmalu zatem je na oder prišel še klaviaturist Pomaranče Tomaž Žontar, na oder pa skoraj skočil še Aleš Pelhan. Dobrovoljni, hiperaktivni vodja skupine Pelhan in nekdanji vokalist odličnih Dawn Patrol je kot na plošči odpel Pomarančino klasiko Uniformiranci. Naslednji vrhunec večera je predstavljala izvedba komada Moram naprej skupine MASH. Za kakšno rariteto gre, mi je pred koncertom povedal originalni pevec skupine Franci Tominšek, ki se pesmi pravzaprav ni spomnil, in ko ga je Rok Tomšič poprosil za besedilo, je najprej trdil, da komad ni njihov, nato pa ga je le našel v svoji knjigi besedil. Pri Moram naprej je kot vokalni gost nastopil izjemni Jan Leščanec, ki je nato še naravnost fantastično izvedel skladbo Metalsteel The End of the World. Prisegam pri hudiču, da je ta skladba v tej izvedbi boljša kot kar koli na zadnjem studijskem albumu od Iron Maiden. Kasneje je na oder kot gost stopil še Tilen Hudrap, vendar ne v vlogi baskitarista, po katerem ga pozna dobršen del svetovne metal scene, temveč vokalista in več kot spodobno odpel klasiko Road Warriors škofjeloških Sarcasm, pri čemer mu v minus štejem le dejstvo, da si je pri besedilih pomagal s »plonklistkom«. Zaključek koncerta je nato spet pripadel Metalsteel in njihovi himni Heavy Metal is Our Religion, ki jo je Rok tradicionalno zaključil z »bičanjem« svoje kitare.

O sami tehnični izvedbi koncerta ne gre izgubljati besed. Metalsteel so v skoraj 25 letih kariere postali dobro naoljen stroj, Daša in Matej nudita nezmotljivo ritem sekcijo, natančno kot švicarska ura, in s tem nudita osnovo, da se Beni in Rok pri svojem igranju popolnoma sprostita. Kljub podaljšanemu vikendu in dopustom se je v Ortu zbralo lepo število klasičnega heavy metala željnih glav, ki so vsekakor dobili več, kot so za vstopnico plačali.