Oathbreaker / Wife

Čeprav je ponedeljek po navadi najmanj všečen dan tedna, sploh zdaj pozimi, ko je vse mrzlo in takoj nastane tema, je bil prvi večer prejšnjega tedna v ljubljanski Gala Hali malo drugačen, popestren z elektro-avantgardnim miksom oziroma koncertom WIFE (Irska) in Oathbreaker (Belgija).
V osnovi sem šel na koncert samo zaradi Oathbreakerjev, zato prej nisem preverjal prve skupine oz. izvajalca in vesel sem, da tega nisem naredil. Bil sem namreč zelo presenečen, ko sem odkril, da bo za ogrevanje na sporedu elektronska glasba. WIFE je solo projekt Jamesa Kellyja, ki je v metal vodah bolje znan kot prvi mož zdaj že razpuščene zasedbe Altar of Plagues. Njegova glasba ima pridih downtempo fusiona, je počasna z močnimi basi in izrazitimi preskoki, ponekod pa jo popestri tudi vokal. Kelly je na koncertu predstavil svoj zadnji EP Standard Nature, s katerega je zaigral večino komadov, namreč Wide Nine, naslovni Standard Nature, Glass Interruption ter Native Trade, prav tako pa je predstavil skladbo Bodies z debitantskega mini albuma Stoic, svoj edini studijski solo album What's Between pa je povsem zaobšel (razlog za to odločitev je razkril v tem intervjuju). Lahko rečem, da sem bil pozitivno presenečen, kako je vse skupaj izpadlo in kako je kot predskupina dopolnil metal koncert.
Večina obiskovalcev je tisti večer seveda prišla na koncert Oathbreaker, saj je skupina nekaj deset ljudi med Wife sčasoma prerasla v množico, ki je dvorano zapolnila do zadnjega kotička. Štiričlanska zasedba iz Belgije je aktivna že od leta 2008 in letos je izdala svoj tretji studijski album Rheia, ki jim je odprl vrata v Enciklopedijo metala. Samo zvrst glasbe bi zelo težko opredelil, saj je nekje med avantgardnim in post-metalom, ampak z zelo specifičnimi vokali. Večina komadov se začne zelo počasi in vokalistka Caro na primer pri 10:56 ter Second Son of R. bolj kot poje skoraj pripoveduje, vendar se njen glas hitro spremeni v black vokal, na trenutke celo grozljiv, prežet z ogromno emocijami in energije, in z njim tako naredi posebno atmosfero. K slednji sta svoje prispevala tudi megla in drugačna osvetlitev, saj smo na odru večino časa videli samo silhuete nastopajočih, le občasno tudi njihove obraze, zmerne luči pa so se proti koncu koncerta stopnjevale v nočno moro za vse epileptike. Čeprav je koncert trajal samo slabo uro, so igrali kar precej komadov, večinoma z aktualnega albuma Rheia, kot so Immortals, Where I Live, Where I Leave, zaigrali pa so seveda tudi Glimpse of the Unseen s prvenca Mælstrøm.
Po koncertu, ki se je zaključil že ob pol enajsti, so člani Oathbreaker nato na stojnici z majicami, ploščami, CD-ji in našitki znova odrešili Kellyja, saj so za prodajo svojega mercha skrbeli kar glasbeniki sami, obiskovalci pa smo tako lahko z njimi še sproščeno pokramljali.