Ragnarök Festival 2012

Letošnjo, že deveto edicijo festivala je ponovno gostilo severnobavarsko mestece Lichtenfels, saj boljše lokacije organizatorji skorajda ne bi mogli najti. Prizorišče je kar sredi mesta, blizu več nakupovalnih centrov, starega mestnega jedra s srednjeveškim stolpom in nekaj prijetnih gostiln. Železniška postaja je od koncertne dvorane oddaljena le slabih pet minut, hkrati pa zelo blizu avtoceste, tako da je z avtom res enostavno najti prizorišče. Dogajanje se odvija v veliki dvorani z dolgim deljenim odrom, nastopajoče pa lahko obiskovalci spremljajo stoje ali pa sede na dvignjenih tribunah v zadnjem delu dvorane. To je super predvsem za tiste, ki bi radi tekom festivala videli čim več skupin, saj oba dni festivala koncertni program s kratkimi premori vred traja skoraj dvanajst ur. Obiskovalci lahko bodisi kampirajo na nogometnem igrišču za dvorano, nočijo v manjši športni dvorani poleg prizorišča, za malce zahtevnejše pa je v okraju na voljo več hostlov in hotelov. Poleg vsega tega pa so karte še kar poceni, sploh za Nemčijo. V predprodaji namreč dvodnevna karta stane 35 €, na dan festivala pa 40 €.
V Lichtenfels smo prispeli nekaj ur pred prvim nastopom, se izognili gneči na vhodu, dobili zapestnice in seveda že prvi dan šli na medico, nato pa še vikinško kri (medico z višnjevim sirupom). Letos je v šotoru poleg prizorišča zopet imelo več založb bogato ponudbo CD-jev, plošč, našitkov in majic, nekaj je bilo tudi stojnic z nakitom, usnjenimi izdelki, lesenim okrasjem na tematiko nordijske mitologije (Mjölnir, Irminsul itd). Kot že vsako leto so si »re-enactment« skupine postavile svoj tabor, ponosno razkazovale svoje ščite in oprave ter čez dan uprizorile več bitk in dvobojev v mečevanju. Obiskovalci so imeli možnost spoznati in pokramljati s svojimi najljubšimi glasbenimi skupinami ter dobiti kak podpis, saj je Metal.de poskrbel za t. i. »signing sessions«. Poleg uradnega Ragnarök merchandisea je imel letos lastno stojnico tudi Lars Jensen, vodja norveškega projekta Myrkgrav. Ker je podobno kot Falkenbach tudi Myrkgrav težko zaslediti na koncertnih odrih, je Lars obiskovalcem tako dal možnost slišati njegove najnovejše pesmi in kupiti kakšen CD, vinilko ali majico. Sicer pa je letos nastopilo kar nekaj norveških skupin: Voluspaa so po bolj pogansko obarvanih pesmih svoj nastop zaključili s priredbo Mother North kultnih Satyricon, Mistur so zaigrali večino svojega prvenca Attende ter še eno obetavno pesem z naslednjega albuma, Einherjer so po ponovni združitvi leta 2009 tokrat na festivalu nastopili že drugič, žal pa so svoj nastop odpovedali Borknagar, ki si jih je verjetno želelo ogledati največ ljudi. Veliko je bilo seveda domačih skupin. Nastopili so blackmetalski Waldgeflüster, Dark Fortress in Rabenschrey, namesto Borknagar so vskočili Varg, udeležba XIV Dark Centuries in Wolfchant pa je že skorajda tradicionalna. Omeniti je treba tudi angleško doommetalsko novost A Forest Of Stars in nastop Ircev Mael Mordha. Slednji so (s kitaristom iz Primordial) Petru Steelu (Type O Negative) ob obletnici njegove smrti posvetili eno pesem, Quorthonu in Bathory v spomin pa zaigrali priredbo skladbe Vinterblot. Švedske barve so na Ragnaröku zastopali stari mački Fejd in nadebudni King Of Asgard. Ogromno ljudi si je prišlo ogledat tudi ameriške legende Absu ter njihove rojake Velnias in Nachtmystium. Slednji so sicer poskrbeli za nekaj izpadov, a kljub temu izvedli odličen koncert. Najbolj so navdušili kanadski Agalloch, ki so v eni uri zaigrali nekaj novih pesmi z albuma Marrow Of The Spirit ter nekaj starejših z albumov The Mantle in Ashes Against The Grain, najbolj pa so presenetili s priredbo Sol Invictus Kneel To The Cross, ki so jo leta 2001 izdali na EP-ju Of Stone, Wind And Pillor. Prvič so v Nemčiji nastopili tudi tokrat edini francoski band Heol Telwen, za nekatere pa je višek sobotnega večera predstavljal nastop finskih Moonsorrow, ki kot ponavadi niso razočarali. Festival so z odličnim nastopom in predstavitvijo novega materiala zaključili romunski Dordeduh, projekt dveh glavnih nekdanjih članov skupine Negura Bunget, ki so poskrbeli za pravo transcendentalno doživetje in festivalu postavili piko na i.
Bolj pogansko obarvani festival vsako leto poskrbi tudi za dobršno mero blackmetalskega programa in tudi letos ni razočaral niti z line-upom niti z organizacijo. Na srečo nam je bilo naklonjeno tudi vreme, med in po koncertih pa je bilo še dosti časa za zabavo in sklepanje novih poznanstev. Zaradi oddaljenosti (cca. 700 km) je potrebno malo več volje in organizacije glede prevoza, vendar se splača. Skratka lušten in cenovno dostopen festival.