Rock In Izola 2004

Po dveh letih premora se je med nas zopet vrnil največji primorski rock festival Rock In Izola, ki je tokrat v Slovenijo pripeljal rock legende Status Quo in hard rock kralje Deep Purple, poleg njih so nastopili še Američani Cheap Trick in naši Requiem. Tako sva se Grega in Simon, po le enem dnevu od prihoda s češkega Masters Of Rock festa, odpravila še v Izolo. Tam naju je pričakala vročina in okoli 4000 rocka željnih poslušalcev. Razlog, da je v Izolo prišlo le okoli 4.000 obiskovalcev je verjetno v tem, da so Deep Purple videli že pol leta prej v Ljubljani.
Pred koncertom so imele vse skupine tudi tiskovno konferenco. Od Requiem sta prišla Sergej in Marko. Pogovor je najprej nanesel na Sergejev solo projekt, kjer s svojo skupino igra predvsem priredbe po raznih biker festih in podobno. Povedala sta tudi, da bodo Requiem po štirih albumih izdali še »best of«, na katerem pa bodo vse pesmi na novo posnete v angleščini (seznam pesmi bodo izbrali fani sami). K tej odločitvi so pripomogle tudi dobre ocene zadnjega album Zadnja molitev, celo v Novi Zelandiji.
Cheap Trick sta predstavila bobnar Bun E. Carlos in kitarist Rick Nielsen, ki je celo med tiskovno konferenco vrgel nekaj trzalic. Oba sta bila vesela, da so kljub temu, da so na sceni že skoraj 30 let, najmlajši band na festivalu (vsaj od headlinerjev). Rick je povedal tudi, da ima doma okoli 2000 različnih kitar, od katerih igra na kakih 300, s sabo pa jih je, zaradi prostorske stiske, prinesel le 16 (med njimi je seveda tudi petvratna).
Za Status Quo sta se tiskovne konference udeležila pevec in kitarist Francis Rossi ter kitarist Rick Parfitt. Pogovor smo začeli z zadnjo menjavo v bandu, ko je leta 1986 Alan Lancaster zapustil Status Quo. Do tega je prišlo zaradi spora z Francisom, saj je Alan hotel igrati bolj heavy metal, Francis pa je želel spekter igranja ohraniti do pop rocka. Govorili smo tudi o njihovem neuspehu v Ameriki. To se je zgodilo, ker tja niso šli v svojih najboljših časih, ampak prepozno. Vseeno so se poskusili voziti po Ameriki iz kraja v kraj, a so kmalu obupali, saj napredka ni bilo.
Seveda so se na tiskovni konferenci predstavili tudi Deep Purple. To sta naredila kitarist Steve Morse in basist Roger Glover. Podobno kot ostale so jih spraševali o prvih vtisih, a sta povedala, da so videli le hotel in sončni vzhod, hoteli pa so si vsi zelo podobni. O državah kjer gostujejo si seveda ne zapomnijo samih showov, ampak kakšne manjše podrobnosti, na primer probleme na meji, prehitevanja 10 km dolge kolone stoječih tovornjakov na Poljskem… Steve je omenil tudi hiter brezžični internet v bernardinskem hotelu. Drugače pa si včasih radi tudi sposodijo kolo ali gredo na sprehod, kjer jih ljudje ponavadi ne prepoznajo in tako dobijo boljši vtis o državi. Nato je beseda nanesla na njihov nastop na Montreux Jazz Festivalu. To je bil nastop pred drugačno publiko (zato so tudi Smoke On The Water igrali v bolj jazz verziji), nastop pa so tudi snemali z osmimi visoko kvalitetnimi kamerami. To predvsem Stevu ni najbolj všeč, saj ima občutek, da vsi kar prežijo na njegove napake. Posebej pri solažah vsi pričakujejo izredno izvirnost in inovativnost, na koncu pa se mora vse slišati popolno. Večina članov ima tudi solo kariere in nekateri jih sprašujejo, če ni škoda da ideje, ki bi jih lahko uporabili za Deep Purple, uporabijo za svoje projekte, vendar so sami prepričani o nasprotnem. Več kot igrajo, boljši so in boljše ideje dobivajo, zato so take solo kariere po njihovem mnenju za band le pozitivne.
Koncert se je začel z nekaj zamude, zato smo si pred vstopom na prizorišče lahko privoščili kakšno pivce ali dva. Samo ozvočenje je bilo močno, a nastavljeno preveč glasno, zato kitarske linije in vokal niso bili najbolj jasni. K sreči jim je sčasoma uspelo jakost popraviti. Slabo točko pa si zaslužijo tudi varnostniki, saj smo jih morali fotografi z akreditacijami pred vsakim nastopom vztrajno prepričevati, da smo sploh lahko slikali.
No pa se vrnimo na pomembnejši del, sam festival. Prvi so na oder prišli Requiem. Po programu so imeli pol ure, a je organizator zaradi poznega začetka njihov nastop žal skrajšal na dvajset minut, tako da je zmanjkalo časa za standarden zaključek, Stare device. Publika ni bila ravno številna, a je Requiem solidno sprejela.
Set lista Requiem: Amsterdam, Zvezdno nebo, Mr. Twister, Križarji.
Za Requiem so na oder prišli utrganci Cheap Trick. Že na začetku sem imel (Grega) občutek, da fantje svojih nastopov ne jemljejo preveč resno in to se je na koncu izkazalo za resnico. Cheap Trick so se izkazali za izvrstne zabavljače, ki jih je bolj zabavno gledati kot poslušati (Rick na odru uporablja najbolj utrgane kitare na svetu, basist je bass strune napel kar na vrat stare dvanajst strunske električne kitare, med koncertom vržejo med publiko neverjetno veliko trzalic, prek 100). Publika se je med nastopom zelo zabavala in band precej glasno spodbujala, za kar so se jim Cheap Trick zelo zahvaljevali in se pri tem neprestano šalili. Še ena zanimivost; kdor je po TV pred kakšne pol leta spremljal serijo Oh, ta sedemdeseta, se gotovo spomni njenega naslovnega komada; njegovi avtorji so Cheap Trick. Na žalost pa Cheap Trick na koncertih ne igrajo svojega verjetno najbolj znanega komada Mighty Wings, ki ga mnogi izmed vas poznate iz soundtracka legendarnega filma Top Gun.
Set lista Cheap Trick: Hello There, Big Eyes, If You Want My Love, Ain't That A Shame, I Want You To Want Me, She's Tight, Voices, Dream Police, The Flame, 70's Song, Surrender, Scent Of A Woman.
Po nastopu Cheap Trick se je prostor pod odrom močno napolnil, spremenila pa se je tudi starostna struktura poslušalstva. V prve vrste so namreč prišli poslušalci srednjih let, obujat spomine na mladost, preživeto ob zvokih Britancev Status Quo, ki so se kmalu pojavili na odru. Za razliko od njihovih predhodnikov so Status Quo svoj nastop vzeli smrtno resno in v skoraj dveh urah povsem razgreli občinstvo. Skupini se leta na odru poznajo le v dobrem smislu: uigran nastop, vrhunska instrumentalna predstava in odlična komunikacija s publiko so le nekateri od elementov, ki še vedno krasijo to legendarno skupino. V svoj set so vključili vse hite razen morda najbolj legendarnega komada, You're In The Army Now. Po Rockin' All Over The World so oder zapustili, vendar so se ob glasnem vzpodbujanju publike nanj vrnili in odigrali še en medley svojih hitov.
Set lista Status Quo: Caroline, 4500 Times, Hold You Back, Brake The Rules, Rain, Mystery Medley, Big Fat Mama, Roll Over Lay Down, Whatever You Want, Rockin' All Over The World, Rock 'n' Roll Medley.
Po dolgem premoru za pripravo odra pa je bil čas za (s strani metalcev) najbolj pričakovano zasedbo večera, Deep Purple. Skupina je presenetila že na samem začetku, ko koncerta niso odprli z ustaljenim Space Truckin', temveč s Silver Tongue. Razen te spremembe je bila set lista enaka kot na kocertu pred dobre pol leta v ljubljanski Hali Tivoli. Tudi instrumentalno je bil band na enako visoki ravni kot lani; občutek sem imel (Grega), da je Morse še celo bolj v svojem elementu. Razočaral pa je danes ključni član Deep Purple; pevec Ian Gillian je sredi koncerta skoraj izgubil glas (med Space Truckin' je bilo to še posebej očitno). Ian verjetno ni več sposoben nastopov vsak večer in obiskovalci festivala smo imeli smolo, da je k nam prišel že precej utrujen, kar je delno pokvarilo drugače soliden nastop. Seveda je publika še vedno divjala ob vseh najbolj znanih komadih, jasno pa je vrhunec nastopa pomenila železna himna hard rocka, Smoke On The Water, ki jo je glasno odpela cela Izola. Potem je band zapustil oder, vendar so se kmalu vrnili in odigrali še Hush, ki so ga potegnili v improvizacije in solaže bobnov ter bass kitare, nakar se je še zadnji band poslovil od letošnjega festivala.
Set lista Deep Purple: Silver Tongue, Woman From Tokyo, I've Got Your Number, Strange Kind Of Woman, Bananas, Knocking At Your Back Door, Demon's Eye, Contact Lost (guitar & synth solo), Space Truckin', Perfect Strangers, Highway Star, Black Night, Smoke On The Water, Hush (& bass & drum solo).

Fotografije so poslikane s filmi Fuji.