Rollin' Bastards / Raven Death / Pesadilla (13.5.2010)

Že šestnajst zaporednih sezon, drugi majski teden v Kranju. Sonce si po dolgem času opomore in vrže prve močne žarke na mraka vajene veke, drevesje in drugo rastlinje požene zelene poganjke in se okrasi z dišečimi cvetovi, zaspano mestno jedro, v katerem je sicer moč srečati le maloštevilne sprehajalce, se napolni z energijo, glasbo in drugimi dejavnostmi, v zraku je čutiti brezskrbno mladinsko idilo in vonj kulinaričnih specialitet ... Vse to in še več nam prinese Teden mladih. Skozi leta pa je ime festivala postalo zveneče tudi za metalce, saj so ravno isti dobri ljudje, ki nas vsa ta leta na Gorenjskem oskrbujejo s to čudovito glasbo zaslužni, da se metal kultura predstavi tudi na festivalu za širšo množico in tako omogoča novim generacijam, da stopijo na prava pota. Tako kot leta poprej je za zvok poskrbel Yoldi s svojo ekipo, ki je mimogrede ozvočevala tudi Paranoid Open Air festival. Zvok pod njihovo taktirko nikdar ne razočara, poslušalec tako lahko resnično uživa v vsakem inštrumentu posebej, predvsem bobni vedno delujejo razločno in mesnato. Poleg odličnega zvoka nam je bilo to noč naklonjeno tudi vreme, ki je že tradicionalno pustilo izvedbo koncerta do zadnjega viseti na nitki. Prejšnja leta je festival v povezavi z utečenim programom Metal up your ass! v predprostoru Downtowna že gostil pretežno lokalne ansamble Gonobo, Metalsteel, Naberius, Penitenziagite in druge, ki so si do danes že izborili vidno pozicijo na domači metal sceni. Tudi tokrat smo bili deležni zvokov jeseniških Pesadille, ki si jih zaradi zgodnje ure žal nisem uspel ogledati, kranjskih Raven Death in Rollin' Bastards s Koroške. O Pesadilli lahko povem le to, da od zadnjega koncerta, ki sem ga videl na bazenu, izgledajo precej bolj punk kot metal, saj je dobršen del članov odvrgel tisti del metalske uniforme, ki se drži glave. Od vseh videnih nastopov, ki jih ni bilo malo, so Raven Death tokrat najbolj prepričali. Enostavno ni reči, ki je band od zadnjega koncerta ne bi nadgradil; kitare so bile točnejše, saj se glasbenika, ki uporabljata odrski imeni Prometheus in Lord Morthron šolata pri Žibert Mitji, katerega banner ste morda opazili na Paranoidovih straneh. Band v živo zveni precej bolje kot na posnetkih in najbrž se gre za to zahvaliti predvsem dejstvu, da v živo stopi v ospredje glasbenik in ne umetna klaviatura, ki sili na plano in ves čas opozarja nase na EP-ju Forever Enslaved. Bobnarju se vidi, da vzornike išče med elito poznavalcev tega inštrumenta, od samega začetka pa do konca si ni pustil počivati in divlje blastal, kot da mu gre za življenje. Predvsem dvojna pedalka je ves čas neusmiljeno teptala opno, ki je komaj pričakala naslednji band. Za bas je v glasbi še nekaj prostora, vendar je vprašanje, če v to mešanico melodičnega death/black metala sploh sodijo kakšni intenzivni basovski deli, Vaargh namreč zelo zadovoljivo podpre celotno glasbeno sliko. Velika prednost tega banda pred ostalimi v tem žanru pa je Mrkov vokal. Poleg izjemne razločnosti in izrednega smisla za strukturo vokalnih delov, včasih postreže z resnično impresivnimi screami, ki so marsikatero čeljust v publiki spustili do tal. Band nam poleg glasbe servira tudi močno vizualno podobo; ne gre le za corpsepaint in kostume po vzoru Behemoth in Dimmu Borgir, pač pa gre tudi za nastop, vsak stik z očmi publike, vsaka odrezava kretnja s trupom in rokami pevca ima smisel. Kljub vedno boljši izurjenosti pa gre izreči nekaj kritike, saj se vedno najde prostor za izboljšave. Povezava med komadi bi lahko bila bolj tekoča, dostikrat nastane prav neprijetno vzdušje, če je treba med posameznimi pesmimi trpeti neprijetno tišino, zvočno statiko in šepet oznanila tehničnih motenj. Med koncertom je Prometheusu odneslo struno, a so hitro našli zamenjavo. Priporočam menjavo kitare, ki proti Lordovi prav sramotno pade v ozadje, Lord ima namreč na odru prav zgleden zvok. Kljub nesrečni struni pa je bil prihod kitarista na oder prav poseben doživljaj, saj je publika mladeniča, ki napol nenamerno oponaša Abbathovo rakovico, zelo lepo pospremila nazaj na svoje mesto. V odmerjenem času so nam predstavili vidnejše pesmi z EPja, nekaj novosti, ki proti posnetemu materialu trgajo kožo in meso s teles obiskovalcev, za nameček pa še nekaj priredb. V katero smer bo šel razvoj banda bo še zanimivo spremljati. Ker so fantje še mladi, jih morda marsikdo ne jemlje tako resno kot si zaslužijo. Z veseljem in velikimi pričakovanji pozdravljam čase, ko bodo svojo vizijo širili na odru metal bojevniki s kakšno dlako na obrazu več in razvitimi telesi.
Setlista Raven Death: The Approaching (Storm), Forever Enslaved, Conqueror Of Thoughts, Slaughter Of Seraphim, Legions Of Fear, Omen Of The Crow, Greater Enemy, Throne Of Rats, Illusions Of The Sanitarium, The Chosen Legacy.
Še eno neverjetno doživetje. Ogledati sem si uspel že lepo število bandov, katerih mesto je na bikerskih zborovanjih, ampak Rollin' Bastards enostavno ni para daleč naokoli. Band se niti najmanj ne sekira, da jim javnost pripisuje kopiranje Motörhead. Svoje delo opravijo tako korektno, da gre za pravo glasbeno umetnino, Motörhead bi si jih šteli v čast, Lemmy pa bi najbrž naročil analizo krvi, saj so resnično iz istega testa. Med razmeroma kratkimi komadi so tako vrinili kar nekaj priredb dotičnega banda. Vsakič, ko si ogledam koroški band, sem presenečen kakšna valilnica talenta je ta pozabljena regija. Vokal je robusten in v vseh pogledih krojen po vzoru omenjenega banda, tako kot celotna podoba bitja, ki opravlja še funkcijo basista. Pravzaprav bi lahko vsakemu izmed treh članov pripisal vzporednico z utemeljitelji »metal rock 'n' biker 'n' rolla«, vendar pa ima vsak svoje posebnosti, greh bi bil če ne bi izpostavil kitarista Luka, ki je z igranjem očaral že na bazenu in si ga zapomni še tako pijana glava. Solaže so čiste kot deviška solza, od divjih tappingov pa v kontrastu z metalskimi solažami, ki so nemalokrat kaotične, zapopade rockerske lestvice, v katerih čutiš utrip srca in dušo, ki žene prste po vratu kitare. Ob bok bi ga postavil še bivšemu kitaristu White Night Jakobu, ki prav tako z elementi rocka in na čase bluesa da vsakemu tonu svoj smisel. Resnično pravi balzam za duha. Bandu rade volje lastnoročno položim zlate tlakovce do gigantskih odrov motozborov v Nemčiji, kjer je ta scena bolj razvita in bi s kipi članov nadomestili skulputre narodnih herojev na mestnih trgih. Če jim uspe prodor v tujino jih spodbujam, da tudi tam nagovorijo množico v lastnem jeziku, razumeli jih bodo ravno toliko kot smo jih mi. Ker jih navdušena publika ni pustila z odra, so nekoliko skrenili z lastnega repertoarja in se poslovili z uspešnico Divljih jagod, zaradi katere smo se le še težje preboleli odhod banda z odra.
Setlista Rollin' Bastards: Rock'n'Roll, Killers, Fuck U Up, Snuggletooth, Iron Fist, You Better Run, Rock Out, Thunderbird, Trainwreck, Ace Of Spades, Bomber, Killed By Death, Overkill, Motori.

Aleš