Saint Vitus / Alaska

Prejšnji vikend so zagrebški klub Vintage Industrial Bar obiskali legendarni Saint Vitus in ponovno dokazali, da si tak naziv resnično zaslužijo. V svoji dosedanji karieri je šla skupina skozi nekaj sprememb članov, na tokratni turneji pa se jim je na vokalu ponovno pridružil originalni pevec, Scott Reagers. Izbira koncertne lokacije je bila ustrezna, saj se lokal v Zagrebu nahaja na precej enostavno dostopni lokaciji za nepoznavalce mesta, poleg koncertne dvorane pa ima (nekdanje skladišče?) tudi obsežen bar in prijazno osebje.
Koncert je odprla lokalna (zagrebška) skupina Alaska, ki igra instrumentalni alternativni rock. Svoje delo predskupine so solidno opravili kljub manjšim težavam z zvokom (neizrazitost kitarskih delov), skozi celoten nastop pa me je spremljala misel, da niso najbolj ustrezna predskupina za Saint Vitus. Med premori je publiko večkrat nagovoril njihov basist, vseeno pa bi lahko zaradi odsotnosti vokala poskrbeli za več interakcije s publiko, ki se je na njihov nastop bolj mlačno odzvala (razen manjšine očitno zvestih fanov v ospredju).
V pričakovanju nastopa Saint Vitus se je med premorom v dvorani kmalu pričelo nabirati občinstvo, ki je s pozivi in kriki končno dočakalo doom legende na odru. Zaradi vrnitve originalnega vokalista se je njihov material ta večer vrtel predvsem okoli albumov, na katerih je pel Scott: Saint Vitus, Hallow's Victim in Die Healing. Na precej koncertih v zadnjem času sem bila priča odsotnosti energije, ki bi povezala člane skupine in publike v celoto, tukaj pa se je zgodilo ravno to – občinstvo je na nek način postalo eno s skupino. Razen basista Marka Adamsa, ki je na odru deloval precej statično in odsotno, so ostali člani izžarevali energijo in iskreno veselje, da lahko igrajo tako predanemu in pozitivno razposajenemu občinstvu. Med koncertom je publika nenehno spodbujala skupino z vzklikanjem predvsem Scottovega imena, ki je bil med nastopom nenehno nasmejan in je dokazal, da je še vedno v odlični vokalni formi ter zveni tako dobro kot na albumih, brez težav pa je odpel tudi pesmi, ki so bile posnete z vokalistom Winom Weinrichom. Občinstvo v prvih vrstah je vseskozi norelo ob težkih riffih in prepevalo skupaj s pevcem, številni pa se odločili tudi za stage divanje. Po krajšem odmoru se je skupina ob glasnem pozivanju in vzklikanju vrnila na oder in odigrala še dve pesmi, proti koncu koncerta pa je kitarist Dave Chandler za popestritev in dodatno navdušenje publike skočil z odra in med nami odigral del komada.
Pred dobrim letom sem si Saint Vitus prvič ogledala v živo s pevcem Winom in nabito (pre)polno dvorano na turneji ob njihovi 35. obletnici, kjer so v celoti odigrali moj najljubši album skupine, Born Too Late, in se zapisali med enega od naj koncertov. Tokratni koncert se je s spremenjeno setlisto, ki je bila osredotočena bolj na prva dva albuma, v nasprotju z mojimi pričakovanji izkazal za še bolj izjemnega, zasluge za to pa si lastijo predvsem Scott Reagers in noro razposajeno občinstvo. Skupina ima objavljenih še nekaj koncertih datumov po Evropi in če jih lahko ujamete, obisk toplo priporočam, saj so odlično uigrani.
Setlista Saint Vitus: Dark World, One Mind, Zombie Hunger, War is Our Destiny, White Magic Black Magic, White Stallions, Burial At Sea, Look Behind You, Saint Vitus; Psychopath, Born Too Late.