Seventh Station – koncert ob izidu albuma

Moje Posavje me je na deževen petkov večer prepričalo, da sem predčasno odšla s poslovne večerje v Orto Bar, kjer so v lastni režiji koncertirali Seventh Station. Mednarodna zasedba, ki je nedavno izdala album Heal The Unhealed, ima v svojih vrstah dva Slovenca – Grego Plambergerja na bobnih in Jureta Lopatiča na bas kitari. Osrednji um zasedbe Dmitri Alperovich se je v Slovenijo priselil pred dobrimi sedmimi ali osmimi leti. Poleg praktično domačega tria pa sestav zaključujeta vokalist Davidavi Dolev (Izrael) in klaviaturist Eren Başbuğ. Slednjemu zaradi težav z vizo sicer ni uspelo priti do Slovenije, kar me je precej razočaralo, saj bi njegov sloves in talent res rada videla izvedena tudi v živo. Če kar takoj omenim, so me pa fantje kljub temu šokirali. Šokirali do te mere, da me niti dež niti sneg nista prestrašila in mi preprečila, da se ne bi takoj naslednji večer odpravila na ponovitev v zagrebški Hard Place.

Pa začnimo pri osrednjem dogodku, petkovi uradni predstavitvi drugega studijskega albuma Heal The Unhealed. Sama sem, kot že omenjeno, taisti večer imela poslovno večerjo, kar mi je vzelo prva komada nastopa in zamudo čudesa po imenu bas kitara z dvojnim vratom. Žal sem tako zamudila prav najbolj »metalska« komada ploščka, in sicer Unspoken Thoughts ter Seven Digits. Me pa je prijetno presenetila številčnost publike, ki ni bila zgolj »njihova« oziroma posavska, ampak tudi »splošna«, ki več kot očitno rada prisluhne progresivnim zvokom. Če ste prebrali recenzijo oziroma jo boste morda po prebrani reportaži, Seventh Station so v svoj album vpletli zgodbo o toksični ljubezni med Stalinom in njegovo drugo ženo Nadio. Pa ne le o njuni toksični ljubezni, ampak tudi o toksični ljubezni do Stalina ter o toksični ljubezni in izgorelosti vsakega izmed nas. Tako so svoj koncert dodatno obogatili z videi v ozadju, ki so bili skladni z radijskimi oziroma drugimi zvočnimi posnetki, ki jih lahko slišite v posameznih komadih.

V dvorano sem vstopila prav ob začetku toksične trilogije The Heart of a Nation – The Ruthless Koba – All Hail the Moustache. Glasba, ki bi mnogokateremu poslušalcu na albumu zvenela prezahtevna, prenasičena oziroma enostavno preveč, je v živo nekaj povsem drugega. Krivci za to so prav vsi člani zasedbe, večina izmed njih visoko šolani glasbeniki, ki jim oder ni tuj. Vokalist Vidi je na odru izjemno energičen, njegov vokal se giblje vse od globokih in nizkih čistih vokalov kot tudi do screamov in growla. Verjetno skorajda ni zvrsti, ki je ne bi bil zmožen odpeti. Mimika, kretnje in gibanje ob petju pa vse skupaj naredijo nekako dramsko ali celo dramatično, kar je pri taki glasbi zelo potrebno. Bobnar in basist ujameta čisto vsak prehod, ki se sklada ali pa ne, tehnično gledano pa je vse brez napake. Kitarist Dmitri brez težav poprime tudi za klasično kitaro, tokrat pri zaključnem komadu.

Za umirjanje ali sproščanje je na koncertu poskrbel še Jan Leščanec, sicer bolje znan kot vokalist zasedbe SkyEye. Ta je stopil rahlo iz svoje cone udobja in s fanti odpel znanega Pull Me Under od Dream Theater. In veste kaj? Sploh ni bilo slabo. Tudi če smo Jana vajeni v striktnem heavy metal vokalu, je bilo zanimivo slišati, kaj nam še lahko ponudi oziroma v kakšne razsežnosti je sposoben iti.

Zakaj pa sem na začetku omenila zagrebški Hard Place? Za konec bi želela narediti samo eno realno in hitro primerjavo med obema koncertoma. Za ljubljanski koncert so Seventh Station pripravili vse, kar premorejo: radijske posnetke so podkrepili z videoposnetki in že tako dolgi komadi so bili še daljši in močnejši. Stvar, ki je morda vsak poslušalec metala res ne mara, in stvar, ki jo razumejo in podpirajo le nekateri. Publika v Ljubljani je bila skoraj zagotovo pripravljena na to, zatorej so bili vsi aplavzi in pohvale na mestu. V Zagrebu pa je bila stvar povsem drugačna. V Hard Placu se je namreč nabrala velika druščina tistih pravih, »oldschool« heavy metalcev, ki so v prvi vrsti prišli prisluhniti heavy metal legendam Witchcraft in Ultimatum. Fantje so bili primorani skrajšati dobro uro dolg show na 45 minut, kar je pomenilo izrez vseh radijskih delov in umik nekaterih instrumentalnih komadov. Komadi si niso sledili kot na albumu in občutek je bil povsem drugačen. Vse je bilo bolj surovo, metalsko in na hard. Točno tisto, kar si je publika v Zagrebu želela. Po pravici povedano, mi je bil prav zaradi tega razloga, se pravi energične publike in tistega pravega metalskega vzdušja v klubu, koncert v Zagrebu tudi ljubši. Seventh Station obetajo in s trenutno zasedbo in albumom oziroma albumi, ki bodo nadaljevali tale urejeni nered, bodo prišli tudi na želene tuje odre.