Shining / Sterbhaus / Crest Of Darkness

Dišalo je po zimi in oster veter je le še povečeval občutek bližajoče se begunke, ki se večji del leta skriva onkraj te dežele. Tisti bolj radovedni so jo že šli okusit k sosedom ali pa mogoče še kam dlje. In ta ponedeljek je bil tudi koncertni dan. Proti popoldnevu so oblaki zakrili rajanje sonca, ki je naposled proti večeru počasi le cepetalo naproti snidenju s prekooceanskim zahodom. Nekaj ur kasneje pa so se pričeli v urbanem okolju ljubljanskega kulturnega središča Metelkova počasi zbirati kovinoslušalci. Dirty Skunks sta že pred časom najavila datum, ko se bo turneja Razors Across Europe ustavila tudi v Ljubljani. Turneja se je pričela pred kratkim (22. 11.), zaključila pa se bo 8. 12. v Glasgowu.
Norvežani Crest Of Darkness so prišli na vrsto kot uvodna skupina in če je bil sprva le slab zvok tisti, ki je kazil občutja, je sredi njihovega nastopa vrednotenje postalo že sila naporno. Band je pravzaprav nastal že leta 1993 in ima za sabo šest albumov. Štirje člani so že z vizualnostjo nakazali svoj (ne)smisel, ta element pa je bil sam po sebi velik pokazatelj neenotnosti banda. Vokalist Ingar, ki je letos praznoval abrahama, je poskušal biti humoren s svojimi gestami in neokusno nastopanje je le še pridodalo k nejevoljnosti, zato je nekaj posameznikov kaj hitro dvorano tudi zapustilo. Frontman je bolj kot ne spominjal na nadležnega Danija Filtha (ob predpostavki, da slednjega ne štejemo za takega). Po drugi strani pa je bobnarjevo deviantno obnašanje spominjalo na možakarja iz legendarne britanske serije Little Britain (Matt Lucas – najlažje se ga boste spomnili po vlogi čudaka na invalidskem vozičku), saj je v svojem bobnanju nihal – če se sploh lahko tako izrazim – od trenutkov, ko je zaostajal, do predelov, ko je želel prehitevati ali pa se je v njegovi (možni) neuravnovešenosti prebudila drugotna stran. Sredi nastopa bi si že skoraj mislil, da sta na odru dva, mogoče celo trije bandi, ki želijo v svoji povprečnosti preseči slavo eden drugega, a uspelo ni pravzaprav nikomur. Na koncu je njihov nastop izpadel neprepričljivo in (pod) povprečno. Hail satan ali karkoli že, vsaj Ingar pravi tako. Satan z malo začetnico pa prav zato, ker je Ingar satanist v drugem smislu, torej da ima (zelo) rad sebe.
Po kratkem premoru so oder prevzeli Švedi Sterbhaus in svoje vajeti tudi dokaj hitro izgubili, saj je začetna trema izdala kitaristovo opremo, pa čeprav le za kratek čas. Še vseeno pa sem mnenja, da ni bilo potrebe po kričanju očitnega – torej da imajo tehnične težave. V nadaljevanju je skupina s svojo energičnostjo in ob pomoči vokalistove karizme izredno hitro vzpostavila stik s še vedno precej razredčeno publiko. Njihova pot sega v leto 2007, od takrat pa so ustvarili dva demo ploščka in dva dolgometražnika. Po poslušanju plat sem bil deloma skeptičen, kako se bo njihova ironija v povezavi s (predvsem) blackened thrash metal žanrom poklopila v nastopu, a je bil dvom navsezadnje brezpredmeten. Funk in country elementi so nakazovali fenomenalen nastop, a je ostalo tudi nekaj grenkega priokusa, saj je momentum sredi nastopa zvodenel in šele proti koncu ponovno narastel. A vseeno, kot blackened thrash so res posrečeni. Zadnja (dodatna) skladba je bila nekakšen nepotreben dodatek, ki je zbil nekaj točk končni oceni. Je pa treba priznati, da bi bilo predvsem zanimivo videti njihove nenavadne videospote na platnu v ozadju. Prva asociacija na skladbo Frog Boiler je bila »žabarija« (pa v mojem rodnem mestu stoji znamenje za središče Ljubljanskega barja, da ne bom obtožen diskriminacije). Vokalist ima občutek za stik s publiko in band prav tako; torej pozitivno presenečenje.
Med premorom se je pred Gala Halo počasi vendarle zbrala večja skupina obiskovalcev in ni bilo malo takih, ki so šele takrat teti za vstopnice veselo metali kovance in bankovce. Shining so bili vendarle zvezde večera in za nekatere pravzaprav nekako tudi edina skupina večera, drugim pa je radovednost po predskupinah skazil že sam nastop Crest Of Darkness.
Uvod v nastop Shining so bile melodije Hansa Zimmerja iz filma Inception (Dream Is Collapsing) in takrat se je tudi končno pričelo. Zvok se je iz slabega pri Crest Of Darkness in mnogo boljšega pri Sterbhaus nato pri Niklasu & Co. le poklopil do zavidljive ravni, da je bila milina poslušati mojstre teh črnih spevnih valovanj. Niklas kot vokalist, ki vedno znova preseneti, je bil tokrat nad pričakovanji – povsem zmeren. Vedno znova sem presenečen, ko glasbenik sredi nastopa spontano (ali pač načrtno) uprizori sebe kot simbol tistega nespametnega mučenika; da, Niklas zna tudi to. Sedemnajstletno zgodovino spominjajočih ali pozabljenih občutij so predstavili v približno devetdesetih minutah nastopa. Najnovejše plate (8 ½ - Feberdrömmar i vaket tillstånd) se niso niti dotaknili, če pa koga zanima, kako zveni, je na voljo tudi recenzija. Niklas je kot glavni gizdalin večera basista nekajkrat pravzaprav kar napodil, da naj z njim odpoje nekaj verzov, in basistova reakcija je bila malone podobna bujenju iz transa ali pa je preprosto pozabil, kdaj je na vrsti tudi on, saj je bil zaposlen s svojo bas kitaro. Sredi koncerta sta imela kitarista tudi sodobni viteški dvoboj in solaže, kjer sta okrvavljena meča nadomestili kitari, so bile izredno mamljive in posrečene. Za tiste, ki ne veste: dečko malo obsežnejšega mišičevja, ki je med drugim na odru preizkusil tudi svoje pevske sposobnosti (in je sicer ves čas koncerta stal za zvočnikom) je Niklasov osebni stražar (potrjeno). Razvidno je bilo tudi to, da se osebni stražar svojega varovanca preprosto … boji. Po toliko obiskih koncertov Shining se vsakokrat znova vprašam, kaj novega je od njih sploh moč pričakovati. Včasih je nehvaležna lastnost, če si mnogokrat odličen in človeštvo (kakršno že je) želi in zahteva vselej več. Tako je to ob koncu koncerta botrovalo tudi malenkost mlačnemu odzivu (povprečno obiskane dvorane Gala Hala), saj je verjetno večina pričakovala ponoven maratonski nastop in izpolnitev Niklasove obljube o koncertu, ki naj bi vključeval »special show« prvine. Tokrat ne. Niklas je kot gospod opravil svoje delo, čeprav je pred koncertom le s težavo sploh govoril (!), tako da mu ni moč ničesar očitati. Kasneje pa je izrazil tudi del misli, zakaj se rad vrača v Slovenijo – ker imajo na Švedskem (z njegovimi besedami): »Lousy strip clubs, cheap wine, and bad drugs.« V bližnji prihodnosti pa se na Paranoidu obeta tudi objava zanimivega intervjuja, saj je Niklas po nadpovprečnem (a ne vrhunskem) koncertu v družbi naše novinarke in garde lizunov odšel v bližnji striptiz klub, kjer je s pogledom na silikonske bombice razmišljal in modroval o perečih vprašanjih.