Suffocation / Cattle Decapitation / Abiotic / Monuments of Misanthropy / The Convalescence

Na mrzel ponedeljkov večer sem se ob spremljavi dežnih kapelj ter grmenja Cattle Decapitation iz slušalk dodobra ogrel za pustošenje bobničev, ki me je čakalo. Čeprav me je zeblo kot prasca, me je grelo dejstvo, da bom končno spet videl svoj najljubši death metal ansambel, Cattle Decapitation, tokrat v klubskem ambientu. Trubadurji težke godbe so nas obiskali v sklopu turneje Tyrants of Death. Oder ter publiko so brutalni koaliciji Suffocation in Cattle Decapitation ogrele tri predskupine manjšega kalibra. Na Metelkovo sem prispel predčasno, saj sem se hotel z nabavo vstopnice izogniti hordam metalcev. A na lastno presenečenje nas je bilo pred samim začetkom dogajanja le kakšen ducat.
Okoli sedmih je oder zasedla prva predskupina - The Convalescence, za katere je bila to prva evropska turneja. Oder je okupiral ansambel v črnih oblačilih z black metalsko pobarvanimi obrazi in nerelevantnim zvokom zmede. Zakaj? Po videzu skupine sodeč bi pričakoval, da sem na totalno black metalskem koncertu, a videz včasih očitno vara. Band preigrava nenavadno mešanico deathcora in death metala, ki jo spremljajo še klaviature. Zvočna zmes spominja na nekakšen mračnjaški Winds of Plague. Kombinacija na trenutke zveni sicer posrečeno, ampak dvomim, da je navdušila še preprazno dvorano Gala Hale. Ob nekajkratnih neuspešnih nagovorih publike, da naj se premaknejo bližje odru, so po slabih dvajsetih minutah najavili še zadnji komad. Za slednjega so pričakovali mosh pit, ki se na žalost ni ustvaril.
Po kratkem predahu nas je nazaj v dvorano povabil zvok brutalnega death metala. Naslednji na sporedu so bili Monuments of Misanthropy. Udarni death metal je s številnimi groove elementi nežno zazibal glave še vedno napol prazne dvorane. Celota zaigranega hrupa je zvenela malce generično, brez glave in repa. Dvorano sem še pred koncem njihovega špila zapustil, pred Gala Halo pa so se že izmenjavala mnenja o prvem ansamblu večera. Množica je postajala vedno bolj številna in masa metalcev se je začela kopičiti na Metelkovi.
Abiotic so bili na vrsti tretji. Še en ameriški band, ki preigrava precej tehnično izpiljeno death metalsko godbo. Od začetka pa do konca svojega polurnega seta se je preigraval čisti šus. Hitri death metal ritmi ter riffi so bili dobro naštudirani, občasno pa so jih zaustavili mastni breakdowni. Povečinsko so preigravali komade s svojega aktualnega drugega albuma z naslovom Casuistry. Posebnih variacij med komadi ni bilo slišati, monotonost pa so razbile osupljivo natančne kitarske solaže. Še vedno precej statično gručo pred odrom je okrcal frontman, češ da jim bodo Cattle Decapitation prisilno spremenili spol (hint – referenca na Forced Gender Reassignment, drugi single s prejšnje Cattle Decapitation plate), nato pa so nam namenili še zaključni komad.
Dvorana se je končno že skorajda napolnila, alkoholno napojeni metalci pa so zasedli prve bojne črte. Na vrsti so bili Cattle Decapitation. Skupina, ki sem jo nazadnje imel priložnost gledati na Brutal Assaultu leta 2012, a se v krepko okajenem stanju celotnega koncerta ne spominjam kaj preveč. Ansambel, ki se že nekaj let spretno izmika slovenskim odrom, je bil za mnogokaterega obiskovalca vrhunec večera, med drugimi tudi zame. Nastop so otvorili s singlom z zadnje plošče, Manufactured Extinct, in publika je dobesedno eksplodirala. Od skorajda mrtvega občinstva so se končno začeli prikazovati znaki življenja, od divjega čupanja v prvih vrstah do žuganja s kazalci ob tempu bobnov. Navdušil me je predvsem psihopatski pristop frontmana. To, da je sposoben iz svojega telesca iztisnit takšne nečloveške glasove, je eno, ampak obrazne mimike in hlinjenje telesnih krčev poskrbijo za edinstveno odrsko pojavo. Da ne pozabim še pljuvanja v strop, upajoč, da bo pljunek pristal sredi obraza in njuhanje ujetih pljunkov iz lastne dlani. Ostudno. Pevec se je obregnil ob jakne, ki so se kopičile na odru, in v slogu Dannyja Filtha iz daljnega leta 2007 na Metal Campu zmetal vse stvari z odra. Za konec so servirali še mojstrovino s prejšnje plate – Kingdom of Tyrants, nakar so se poslovili ter najavili zadnjega akterja večera, headlinerje Suffocation.
Suffocation bi lahko počasi že razglasili za veterane slovenskih odrskih desk. Ni minilo niti pol leta od njihovega zadnjega obiska v kino Šiški in znova so se vrnili na sončno stran Alp. Čeprav so Suffocation ena izmed tistih skupin, ki jih doma moji zvočniki nikoli ne predvajajo, sem dvorano po končanem koncertu zapustil s precejšnjim navdušenjem. Moja pričakovanja so bila dokaj nizka in Suffocation so jih zlahka presegli, a vendar ne toliko, da jih ne bi imel za očitno precenjen band. Obiskovalcem so ponudili raznolik repertoar s komadi z vseh devetih plat. Tokrat je artilerijo prevzel Kevin Talley, nekdanji član Dying Fetus, Misery Index in Six Feet Under, vokale pa Ricky Myers iz Disgorge. Slednji je poskrbel, da množica ni stala križem rok. Priča smo bili mnogim skokom z odra, fist bumpov z vokalistom, obveznega čupanja in tudi mini mosh pita. Po slabi uri preigravanja umazanega death metala smo počasi prišli do zaključka. Zasedba se je poslovila od publike ter zakorakala do svojega tour busa, kjer so še naslednjih par ur čvekali ter se slikali z oboževalci. Na dan koncerta žal ni bilo možno kupiti mercha, saj davčne blagajne v naši preljubi deželi bojda to onemogočajo. A kdor se je znašel, ni odšel domov praznih rok. In ne, ne govorim o kraji.
Skunka sta spet uspela pripeljati hudičevo koalicijo skupka bandov, ki je brutalno zaštartala zaspani začetek tedna. Kljub temu da je bil ponedeljek, jima je uspelo dodobra napolniti Gala halo. Visoka udeležba koncerta je potrdila, da je deathmetalska scena pri nas še precej aktivna. Srčno upam, da do naših krajev prileze še več takšnih in drugačnih kombinacij skupin, kajti včerajšnja noč je bila še ena za v arhive.