Na današnji dan
2011
Amon Amarth izdajo svoj osmi album Surfur Rising
PARTNERJI
Oddaja z metal muziko
Specialisti za Metal!
Letni koncertni cikel

REPORTAŽE

10. 10. 2013

Sweden Rock Festival 2013, 2. dan

Severni Havsbad, Sölvesborg, Švedska / 7. 6. 2013

Ko sem prebral, da eden izmed mojih najljubših bandov pripravlja poslovilno turnejo, sem srčno upal, da bodo igrali na letošnjem SRF-u, in ob samem koncu objavljanja potrditev nastopajočih se je na spletni strani festivala pojavilo tudi to ime – Treat! Govora je o švedskih melodičnih metalcih, katerih kariera se je odvijala vzporedno s kariero Europe. Če ponazorim po atletsko: če bi tekmovali v teku na sto metrov, bi bili Treat absolutni zmagovalec, saj so bili na začetku kariere veliko bolj popularni kot Europe, toda dolgoročno, maratonsko gledano so jih Europe že na sredini steze ujeli, prehiteli in sčasoma pustili daleč za seboj. No, primanjkljaj komercialnega uspeha (slabe poslovne poteze, izbira (nemškega) menedžerja, selitev v Nemčijo ipd.) pa seveda ne pomeni, da so glasbeno gledano Treat kakorkoli zaostajali za Europe. Že nekajkrat sem omenil, da sem bil na festivalu Monsters Of Rock v nemške Schweinfurthu leta 1988, kjer so bili eno od največjih presenečenj prav Treat (če ne štejemo težkokategornih šampionov Iron Maiden, Kiss in Davida Leeja Rotha). Nedolgo zatem, nekje v začetku leta 1989, je izšel njihov album Organized Crime, ki je pravo malo remek delo melodičnega metala. Ta album na primer je zame definitivno boljši kot Prisoners in Paradise od Europe. Ker se stvari niso odvijale po načrtu, je pevec Robert Ernlund zapustil skupino, na njegovo mesto pa je stopil Mats Leven, tedaj pevec pri Malmsteenu, At Vance in Therion, trenutno pa napenja glasilke v zasedbi Candlemass. Z njim so izdali samonaslovljeni album Treat, ki pa, iskreno, ni bil nič posebnega. Kmalu zatem je band razpadel, ponovno pa so se zbrali leta 2005 z originalnim pevcem na čelu in leta 2010 izdali odlično ploščo Coup de Grace. Na turnejo so šli s tedaj neznano skupino H.E.A.T. in novimi švedskimi upi The Poodles. Jaz sem si koncert v sklopu te turneje ogledal v Bologni. Omeniti moram, da je od vseh članov banda imel bobnar Jamie Borger najuspešnejšo glasbeno kariero, saj je dolga leta igral v skupini Talisman, ki so nesporni kralji melodičnega metala, ter zasedbi Last Autumn's Dream.
Treat so bili prvi nastopajoči band na Rock Stageu tega dne, moja malenkost pa je bila kakopak v prvi vrsti. Da je bila pred odrom gora ljudi, ne bi mogel ravno reči, a obisk ni bil slab. Koncert so odprli s pesmijo Roar s svojega zadnjega albuma Coup de Grace, setlista pa je obsegala komade z vseh albumov. Pravo presenečenje je bilo, ko so najavili, da bodo odigrali skladbo z albuma Treat, še večje pa, ko so rekli, da jo bo odpel Mats Leven. Mislim, da je bila možnost videti zasedbo v tovrstni postavi ena največjih raritet. Večni misterij pa bo ostal odgovor na vprašanje, zakaj bandi na festivalih sredi belega dne igrajo balade. Namesto, da bi za tako posebno priložnost izbrali kakšno hitrejšo, atraktivnejšo pesem, so odigrali uspavanko. To je bil najslabši del sicer izvrstnega koncerta. Poleg tega minusa sovražim tudi, kadar bandi igrajo tako imenovane medleyje, in tako so Treat uničili štiri komade (Rev It Up/Party All Over/Sole Survivor/Too Wild) s tem, da so odigrali samo dele do prvega refrena. A na srečo so sledile We Own the Night, Get You on the Run in Conspiracy, ki so me popeljale v sedma nebesa. Band je zvenel fantastično, pravzaprav tako popolno, da sem kasneje slišal komentarje, da so igrali na plejbek, kar je seveda čista neumnost. Bobnarja sem že izpostavil, a tudi kitarist Anders Wikström je izvrsten glasbenik, ki bi danes morda imel tak status kot John Norum, če bi mu bila sreča bolj naklonjena. No, sitnim pripombam (ki jih ima lahko samo (Bruce Willis »die hard«) fan) navkljub je bil koncert vsekakor fantastičen. Za vedno mi bo žal, da je bil ta koncert pravzaprav pika na i nekega fantastičnega banda, ko pa so povrhu vsega za drugo skladbo bisa, zadnjo v svojem nastopu, po pričakovanjih odigrali World of Promises, me je resnično prevzela žalost. Ta komad so predelali celo In Flames in ga izdali kot bonus na albumu Clayman.
A za jok ni bilo kaj dosti časa, saj je na Sweden Stageu že petnajst minut potekal koncert enega od top treh bandov, ki sem si jih najbolj močno želel videti na letošnjem SRF-u. Skupino, ki jo je izredno težko uloviti v živo, in to iz povsem enostavnega razloga: ta band kot band pravzaprav sploh ne obstaja – Hardline! Ustanovljeni so bili v začetku 90-ih kot projekt kitarista skupine Journey Neala Schona ter tedaj neznanih bratov Gioeli, pevca Johnnyja (zdaj sicer slaven vokalist pri Axlu Rudiju Pellu) in ritem kitarista Joeya. V zasedbi so bila še druga znana imena: basist Todd Jensen (ki je igral z Davidom Leejem Rothom, Aliceom Cooperjem, Ozzyjem ...) in bobnar Deen Castronovo (Tony MacAlpine, Cacophony, Bad English in od 2001 dalje Journey). Njihov album Double Eclipse je izšel leta 1992 in ko se je na MTV-ju pojavil spot za pesem Take Me Down, sem bil hipnotiziran še v istem trenutku. Pravzaprav sem še danes pod hipnozo! V zelo kratkem roku sem nabavil ta album in ga osebno smatram za enega izmed najboljših albumov melodičnega metala, hard rocka in AOR-ja (če bi lahko te zvrsti združili v eno kategorijo glasbe). No, band očitno ni izpolnil pričakovanj založbe (saj kateri band pa bi sploh lahko, ko pa je v tistem času tron prevzemal grunge smrad?) in kmalu so ostali brez pogodbe. Neal Schon je kaj hitro zapustil zasedbo in kmalu zatem ponovno aktiviral Journey, po malem pa sta odšla tudi Jensen in Castronovo. Tako je ostalo vse do leta 2002, ko je deset let po prvencu izšel njihov drugi album II. Od originalne postave sta ostala le še brata Gioeli, kitaro je prevzel Josh Ramos iz AOR skupine The Storm, za bobne pa je sedel Bobby Rock (Alcatrazz, Nelson, Nitro, Slaughter). Tretji album, Leaving the Edge Open, je izšel na dvajseto obletnico banda, na četrtega, Danger Zone, pa ni bilo treba čakati še naslednjih deset let, temveč je izšel že v 2012. Zanimivo, za ta album je pravzaprav zaslužen klaviaturist Alessandro Del Vecchio, ki je napisal vse skladbe, posnel demo, ga poslal Frontier Records in šele, ko je od njih dobil zeleno luč, kontaktiral Gioelija. Ostalo je zgodovina. Johnny Gioeli se je zagrel za zadevo, posneli so album in napovedali v nadalje veliko večjo aktivnost, kar niti ni bilo tako težko, saj, kolikor jaz pomnim, razen turneje v 1992 in koncerta na Firefestu 2002 Hardline sploh niso nastopali. V glavnem, videti ta band v živo na odru je izjemna redkost, tako da je vzhičenje kar vrelo iz mene, ko sem videl, da bodo nastopili na SRF-u. Seveda sem »onegavil sorodstvo« tistemu »švedskemu Olofu«, ki je sestavil razpored nastopov tako, da so se prekrivali Treat in Hardline, a kaj hočemo, spremeniti nisem mogel ničesar. Ko sem prihitel do prizorišča, sem videl, da je band pred odrom nabral presenetljivo veliko ljudi. Za mešalno mizo je bil znani obraz Pontusa Norgrena, najbolj pa me je vrglo, ko sem za bobni zagledal Mikea Terrano. Johnnyjev prijatelj iz banda (Axel Rudi Pell) je očitno priskočil na pomoč. Na žalost sem zamudil mojo najljubšo pesem, že omenjeno Take Me Down, ki je bila na setlisti na vrsti že kot druga (kot sem izvedel kasneje), a sem bil s koncertom vseeno nadvse zadovoljen, saj so odigrali šest skladb s plošče Double Eclipse, poleg njih pa še dve z zadnjega ter po eno z drugega in tretjega albuma. Johnny mi kot showman deluje veliko bolje v taki zvrsti glasbe kot pa v nemškem hard/power metalu, kakršnega igra Axel Rudi Pell. Moram priznati, da imam o koncertu deljeno mnenje. Po eni strani sem presrečen, da sem jih uspel videti, po drugi, nekoliko bolj kritični strani pa vse skupaj ni bilo ravno idealno. Okej, Johnny resda poje fantastično, ampak kot band name niso naredili vtisa. Zvok je bil namreč precej problematičen, dokaz, da je Alessandro Del Vecchio »prevzel« band, pa je bil solo na klaviaturah. Zakaj nam to delate?! Tako malo imate na razpolago, igrate redkeje, kot se pojavlja Halleyjev komet, čas pa tratite za solaže! Poleg tega to še ni najhuje, kar se je zgodilo na koncertu. Izbor Mikea Terrane za bobnarja je bila katastrofalna poteza! Tak tip bobnarja in bobnanja nikakor ne paše k tovrstni glasbi. Po angleško rečeno, Terrana »overplayed the drums«. Hardline so čisti melodični hard rock, v katerem ima bobnar nalogo biti zanesljiv, držati ritem in udarjati čim močneje, kakršnekoli ekshibicije pa so prepovedane. Samo pomislite, kako bi izpadlo, če bi Mike Terrana v svojem stilu igral pri AC/DC! Grozno! No, isto se je zgodilo tukaj: dva bas bobna, kontra ritem, prehodi na tomih … Meni je definitivno pokvaril koncert. Nameravam iti v Anglijo na Firefest, kjer sem se ravno tako veselil njihovega nastopa, toda zaradi Terrane na bobnih moje navdušenje drastično upada. Od desetih možnih točk bi jih koncertu prisodil kvečjemu pet, pa še to le zaradi imena banda. Škoda …
Prišlo je še do enega neprijetnega prekrivanja; Firewind so začeli igrati že pred koncem Hardline. Za tiste, ki jih ne poznate: gre za power metal band, ki ga je ustanovil Grk Gus G., danes bolj znan kot kitarist Ozzyja Osbournea. Meni osebno je bil bolj zanimiv, ko je igral kitaro pri Švedih Dream Evil in Nemcih Mystic Prophecy. Firewind sem videle že na SRF-u 2006 in bil zgrožen nad tem, kako lahko nek band v 40-minutni repertoar vtakne desetminutni solo na bobnih. Čeprav imam to skupino nadvse rad in imam vse njene albume (in to japonske izdaje zaradi bonus komadov), je bil ta nastop nekaj neizmerno groznega. A to leto sem se nadejal nečesa boljšega. Pevec, ki je v zasedbi od leta 2006 in ki je pel na zadnjem albumu Few Against Many, Apostolos Papathanasio – Apollo, je začetek letošnjega leta zapustil skupino, zato ima band na tej turneji kot neuradnega vokalista Kellyja Sundowna Carpenterja (Adagio, Beyond Twilight). Če sem iskren, me koncert ni pretirano navdušil. O solih na kitari sem svoje povedal že stokrat in vsaj petdesetkrat, kaj si mislim o tem, ko nepevec (ki je očitno šef banda) prevzame mikrofon in začne govoriti, medtem ko vokalist nekje ob strani »plete jopico«. Isto je prvih nekaj koncertov počel Steve Harris, dokler mu po nekem nastopu ni Bruce Dickinson s pestmi dopovedal, da mikrofon pripada izključno pevcu.
Hotel sem pogledati prog rock zasedbo Asia, a so se, kaj pa drugega, prekrivali z bandom Newsted. Gre seveda za novi band Jasona Newsteda, ki je dvignil veliko prahu že z najavo EP-ja Metal, kasneje pa se je izkazalo, da je bila tudi prodaja precej solidna. Igrali so na Sweden Stageu, pred odrom pa je bilo morje ljudi! Jason ima popolnoma nov band, sestavljen iz relativno neznanih glasbenikov, in kot je tudi sam dejal, je bilo zanimanje s strani fanov in medijev res nad pričakovanji. Na odru za bobni je visel velik črn pano, na katerem sta bila logotip NEWSTED in lobanja z naslovnice EP-ja. Koncert se je začel s pesmijo Ampossible z napovedanega studijskega albuma, ki je izšel avgusta. Glavni del koncerta je bil sestavljen iz štirih skladb z EP-ja in petih skladb, ki so na nek način doživele svetovno premiero. Čeprav publika (z mano vred) komadov ni kaj prida poznala, je bila atmosfera fantastična. Ta se je prenesla tudi na band in izvedli so izvrsten metal nastop. Zanimdie by my hand...«, je v publiki zavrelo! Zadnja dva komada sta bila prava dragulja: Whiplash od Metallice in (We Are) The Road Crew od Motörhead (na katere me glasba banda Newsted pravzaprav tudi najbolj spominja)! Verjetno je samoumevno, da so vsi v publiki komaj čakali na kak Metallicin štiklc, pravzaprav smo pričakovali celo več kot le enega.
In spet prekrivanje. Takoj po Jasonu sem odhitel do odra 4Sound na Nemce Axxis. Gre za meni nadvse ljub band, na katerega me vežejo nostalgični spomini. Prva pozitivna stvar po tem, ko sem septembra 1989 prišel iz JLA, je bil koncert Black Sabbath v Ljubljani, njihova predskupina pa so bili nihče drug kot Axxis. Od takrat naprej smo kot rit in srajca :) Od tedaj, pa tudi od samega začetka skupine, sta v bandu ostala le še vokalist z zelo unikatnim glasom in načinom petja Bernhard Weiß ter klaviaturist Harry Öllers. Publike je bilo na tem, sicer dokaj specifičnem bandu presenetljivo veliko. Za ta koncert so pripravili svojevrsten »best of«, saj na Švedskem ne igrajo prav pogosto, vsekakor pa je bil to njihov prvi nastop na SRF- u. Meni so seveda najbolj sedli komadi iz zgodnejše faze, še posebej dve pesmi s prvega albuma, Living in a World in Kingdom of the Night, s katero so nastop tudi zaključili. Kar pa me je na njihovem koncertu najbolj navdušilo (in kar je ta nastop uvrstilo med najboljše letošnjega festivala), je bil fantastičen odnos s publiko, ki je kulminiral, ko so izmed občinstva na oder potegnili nekega mulca. Mali je v roke dobil mikrofon in skupaj s pevcem publiko nagovarjal, da je pela »oooo-o-o-ooo«, potem so mu dali tolkala, da je spremljal band pri izvedbi pesmi Touch the Rainbow, nato pa je v dar prejel še bobnarske paličice. Pred tem so tehniki na oder prinesli nekaj bobnov (dva snarea in dva floor toma) in vsi glasbeniki (razen bobnarja) so stopili vsak pred svojega. Tudi poba je dobil enega in skupaj so igrali neke tribal ritme. Zelo impresivno in zelo zabavno. Le predstavljam si lahko, pod kakšnim vtisom je moral biti šele tisti mulec! Izvrsten koncert! Vsa čast SRF-u, ki vsako leto na festival pripelje nemške bande, ki se po popularnosti ne bi mogli uvrstiti niti v drugo, kaj šele prvo kategorijo, a so zato toliko bolj odlični v glasbi in nastopih.
Ne morem kaj, da ne bi omenil še enega prekrivanja. Dobro, to, da se prekrivajo Hardline in Firewind, še lahko razumem, saj gre za dve popolnoma različni zvrsti metala, toda ko si v zelje skačeta Axxis in Doro, oba tradicionalna nemška metal banda (pri katerih je težko določiti, kdo ima hujši naglas med petjem v angleščini), je to lahko le velikanska napaka s strani organizatorja. Doro je (zopet) nastopala na glavnem odru s predvidenim terminom od 16:30 do 18h. Na žalost sem zamudil I Rule the Ruins, eno mojih najljubših pesmi Warlock/Doro, s katero je začela koncert. Doro je nedavno, natančneje konec lanskega leta, izdala album Raise Your Fist, ki je bil povod za to turnejo. Odpela je štiri skladbe z njega (Hero, Raise Your Fist in the Air, Revenge in Rock Till Death) ter še dve svoji solo pesmi, od ostalih devetih pa jih je bilo osem iz obdobja z Warlock, deveta pa je bila priredba Judas Priest Breaking the Law z a cappella uvodom. Doro je zelo živahna na odru in ker je ta na Festival Stageu podaljšan globoko v publiko, je prebila več nastopa tam kot na odru samem. Malo je ljudi, ki so na odru tako pozitivni in dajo toliko od sebe kot Doro, zato jo vedno rad pogledam, saj vem, da tu ni pretvarjanja in da resnično ljubi metal in to, kar počne. Zaključek koncerta (in z njim moj najljubši komad Metal Tango) sem žal moral spustiti, saj se mi je mudilo na novinarsko konferenco Newsteda. Jasona sem povprašal o njegovi nedavni izjavi, da je Metallico rešil kar dvakrat: prvič, ko je prišel v band, in drugič, ko ga je zapustil. Tega in ostale odgovore na vprašanja si lahko ogledate v povezavi, jaz pa moram omeniti, da sta tako Jason kot njegov band name naredila velik vtis s svojo preprostostjo, ljubeznivostjo in tudi samim pristopom.
Po tiskovki sem šel pogledat UFO, ki sem jih sicer videl že velikokrat, a se ne spomnim, da bi jih kdaj ujel tako dobro razpoložene. Koncert je bil nadpovprečno dober, poleg tega pa je še pevec Phil Mogg nenehno podajal neke duhovite izjave. UFO so na tej turneji promovirali svoj novi album Seven Deadly. To je že četrti album, ki so ga posneli, odkar je leta 2004 v band prišel slavni kitarist Vinnie Moore. Setlista je bila zanimiva – po dve ali tri pesmi s štirih albumov iz 70-ih in tri pesmi z novega albuma, ostalih petnajst albumov pa … koga briga? Jaz sem bil srečen kot dojenček, ko so odigrali dva komada z meni njihovega najljubšega albuma Obsession, ki je v moji knjigi zapisan kot eden najboljših albumov iz 70-ih. Mislim, da je tu producent Ron Nevison naredil pravi sonični čudež, še posebej če upoštevamo, da je album izšel leta 1978. Pesmi, kot so Doctor Doctor, Rock Bottom, Shoot Shoot in Lights Out, so seveda obvezen del njihovega rednega repertoarja, kljub temu pa ne bi škodilo, če bi kdaj pa kdaj vanj uvrstili še kaj materiala iz 80-ih let. To je bilo sicer za njih zelo turbulentno in komercialno ne tako uspešno obdobje kot 70-a, a glasbeno gledano še vedno povsem dovolj dobro.
No, končno en zaključek koncerta, zaradi katerega nisem zamudil petnajst minut nekega drugega nastopa. Takoj za UFO so na nasprotni strani prizorišča, na Festival Stageu, začeli igrati Krokus. To je band, katerega uspeh temelji predvsem na podobnosti glasbe še bolj pa vokala z AC/DC. Pravzaprav so jim tako podobni, da so AC/DC leta 1984 dali veto njihovemu nastopu na festivalu Monsters Of Rock v Donningtonu, čeprav so bili že potrjeni. Krokus so nastali leta 1975, med zvezde pa jih je izstrelil njihov prvi album s pevcem Marcom Storaceom, leta 1980 izdani Metal Rendez-vous. Z albumi Hardware, One Vice at a Time in še posebej Headhunter so Krokus zasloveli celo v Ameriki, kasnejše izdaje pa so bile vse manj in manj uspešne, medtem ko so skozi zasedbo prehajali različni glasbeniki. Letos so izdali svoj najnovejši album Dirty Dynamite, v band pa se je vrnil stari kitarist Mandy Meyer, tako da imajo zdaj kar tri kitare. Že za Iron Maiden mi ni jasno, kaj počnejo s tremi kitarami, kaj šele Krokus! No, koncert je bil tak, kot je bilo od banda takšnega tipa pričakovati: vreščeč vokal, čvrsta ritem sekcija in izvrstne hard rock kitare. Takšen koncert me sicer ne zmore kaj prida navdušiti, me pa zato razočarati definitivno ne more. To je band/ koncert, kakršnega lahko zlahka neobvezno gledaš vsak dan. Že ko sem prvič gledal video s festivala v Dortmundu leta 1983, na katerem so igrali tudi Krokus, so se mi v spomin vtisnile pesmi Long Stick Goes Boom, Bedside Radio, American Woman in podobne.
Koncert Krokus sem moral še pred koncem zapustiti zaradi novinarske konference skupine Europe. Zanimivo, ko smo se nameščali v press šotor, smo v stranskem oddelku lahko videli celoten band, kako sedi in čaka začetek konference. Ko so leta 2009 prav tako igrali na SRF- u, so na tiskovko prišli naravnost iz limuzine in človek je res imel občutek, da so v prostor stopile prave svetovne rock/metal zvezde. Tudi takratna konferenca je bila nekako v tem tonu, medtem ko je bila letošnja bistveno manj glamurozna (tako po atmosferi kot publiki) in bolj odvisna od njihovega razpoloženja. Še posebej se je s »spanjem« in nezainteresiranostjo »proslavil« John Norum. SRF je najavil koncert skupine Europe v vélikem stilu: »Band praznuje svojo 30-letnico, zato bodo za SRF pripravili poseben, ekstra dolg set, ki bo zajemal presek skozi celotno kariero, izvedbe pesmi, ki jih že dolgo ali celo nikoli niso igrali, ter posebne goste, poleg tega pa je planirano tudi snemanje DVD-ja.« Skupina je promovirala svoj zadnji album Bag of Bones, ki je kar dobro kotiral na švedski top listi, prvič po letu 1991 pa so se Europe prebili tudi na britansko lestvico najbolje prodajanih. Zame je ta album vse prej kot Europe. Če bi ta album oziroma tovrstna glasba igrala medtem, ko sedim v nekem kafiču, ne bi imel nič proti, da pa nekaj takega pride od enega izmed mojih najljubših bandov, mi pa nikakor ni bilo pogodu. Kako sem šele norel, ko sem kasneje prebral, da je album sproduciral Kevin Shirley, ki je verjetno najslabši sodobni producent! To je tisti producent, ki zmasakrira vsak nov album Iron Maiden! Prvič sem prišel v stik z njegovim (ne)delom, ko je izšel album Falling into Infinity zasedbe Dream Theater. Spominjam se, da sem ga tisto noč, ko sem ga prvič poslušal (kupil pa sem ga takoj, ko je izšel, saj so bili tisti čas Dream Theater eden od mojih top treh bandov), hotel vreči ob zid, ker je bila produkcija tako obupna. Prav zanimivo je bilo poslušati, s kakšnim navdušenjem so Europe (predvsem Tempest in bobnar Ian Haugland) govorili o svojem novem albumu. Skoraj, kot da je ta album božji dar, kot da jim je njegovo stvaritev zapovedala višja sila! Če tako mislijo zdaj, kaj so si šele mislili, ko jim je bil »zapovedan« album The Final Countdown?! Ah, raje sploh ne nadaljujem … Celotno tiskovko si lahko seveda ogledate na spletu, vaš reporter pa je vprašal sledeče: »Vi ste bili band, ki je kreiral evropsko metal sceno, celoten trend 80-ih, zakaj se hočete zdaj oddaljiti od tega?« Tempestov odgovor se je na kratko glasil: »Zgodil se nam je Bag of Bones! Dobro nam je šlo v 80-ih in dobro nam gre tudi zdaj (z Bag of Bones). Želeli smo biti kreativni …«
Po konferenci sem odhitel ujet zaključek nastopa Krokus, potem pa do šotora/odra Rockklassiker na band Crazy Lixx, mlade upe, na katerih bo počival svet, ko nekoč ne bo več Mötley Crüe. Super koncert mladih žrebcev, katerih publiko so v glavnem sestavljala mlada dekleta ter sem in tja kak starejši sweet/glam nostalgik. No, šalo na stran, koncert je bil odličen, toda dva kitarska sola sta preveč celo za veliko bolj renomirane bande. Verjetno bi si njihov nastop ogledalo veliko več ljudi, če ne bi istočasno kot koheadlinerji dneva igrali Saxon. Crazy Lixx so poleg svoje lastne glasbe predstavili tudi svoje ozadje s skladbama Cum on Feel the Noize in We're Not Gonna Take It. Popularnost skupine Twisted Sister je na Švedskem namreč prav neverjetna, zato je preverjen recept za osvajanje zaspane in nezainteresirane publike kak komad iz njihove zbirke, po možnosti kateri od navedenih, in uspeh je zagotovljen. Crazy Lixx na odru delujejo zrelo in zvenijo odlično, tako da se jih vsekakor splača pogledati.
Čeprav sem Saxon videl že neštetokrat, vseeno nisem mogel kaj, da ne bi pogledal vsaj polovice koncerta. 1. marca letos so izdali že svoj dvajseti album z naslovom Sacrifice in to je bil eden izmed koncertov na promocijski turneji. O Saxon je težko napisati kaj novega. Odličen live band, vedno dobro razpoložen, vedno dobro sprejet na Švedskem (zmeraj imajo status koheadlinerja, natančneje glavnega banda na Rock Stageu) in člani skupine vedno dajo vse od sebe, o tem, kako dobri so komadi, ki jih igrajo, pa nekoliko kasneje. Osebno spadam v tisto kategorijo ljudi, ki jim je bolj všeč njihova melodična faza (albumi Innocence Is No Excuse, Rock the Nations in Destiny), plošča Denim and Leather ter nekaj starih komadov, od novih pa mi je najljubši (tu sem spet v manjšini) Killing Ground. Glede na to, da sem Saxon videl že tolikokrat, sem najbolj vznemirjen, kadar odigrajo katero od skladb z omenjene trojice albumov iz melodičnega obdobja. Tokrat te sreče nisem imel, kar pa ne pomeni, da koncert ni bil dober. Za njihov nastop na SRF-u je sicer standardno, da imajo na odru svojega orla, vendar ne pomnim, da bi kdaj videl, da se podest z bobni dvigne v zrak med bobnarskim solom Nigela Glocklerja. Saxon imajo na odru zanimive luči, ki lahko s črkami izpišejo marsikaj, in tako je tudi med solom na njih pisalo in se bliskalo bobnarjevo ime. Meni zelo ljubo pesem Dallas 1 PM je Biff napovedal z besedami, da jo letos na SRF-u igrajo prvič, in celo sam se ne spomnim, da bi jo sploh kdajkoli imel priliko slišati v živo. Fantastičen komad. Sledil ji je kvintet največjih in najbolj popularnih skladb Saxon, pesmi, ki spadajo naravnost v abecedo heavy metala: 747 (Strangers in the Night), Strong Arm of the Law, Wheels of Steel, Denim and Leather in na koncu še Princess of the Night. Standardno dober koncert skupine, ki jo je vedno vredno videti. Okej, včasih je malo praznine med nastopom, kot na primer, ko je Biff s svojo iNapravico slikal občinstvo, bobnar pa je medtem držal nekakšen ritem, a na srečo to ni imelo pretiranega vpliva na izjemno atmosfero v publiki.
Nato pa je nastopil čas za Europe. Ko sem jih gledal na SRF-u leta 2004, je bil to komaj njihov drugi koncert, odkar so se ponovno zbrali v originalni postavi, in takrat so bili mojstrski – same stare pesmi plus ena nova, Start from the Dark. Potem sem jih zopet videl leta 2005 na turneji Start from the Dark in bili so odlični. Leta 2009 so z nastopom na SRF-u začeli turnejo za album Last Look at Eden in bili so super. No, v vmesnem času od tedaj pa sem od prijateljev slišal, da jim niti niso bili tako všeč, kot ko so jih nazadnje gledali, in da sploh niso več podobni Europe, kakršne smo poznali. Jaz sem jih seveda branil, misleč, da pretiravajo. Čeprav mi njihov zadnji album Bag of Bones ni bil pretirano všeč in se bo slej ko prej znašel v moji zbirki CD-jev zgolj zaradi moje zbirateljske deviantnosti (vendar šele takrat, ko ga nekje najdem za ceno enega ali dveh evrov), sem mislil, da so oni na koncertih še vedno dobri stari Europe in da bom tistih nekaj komadov z novega albuma že preživel. Verjetno me je v to še toliko bolj prepričalo dejstvo, da so napovedali ekstra dolg koncert. No, streznitev je prišla tako hitro kot poletna ploha izpod vedrega neba. Čeprav je bilo na koncertu prisotnih kakšnih 33.000 ljudi, sem si uspel izboriti mesto le nekaj metrov stran od odra, na desni, Norumovi strani. Vse sem videl kot na dlani in mislil, da bom tako dobro tudi slišal, a tisto, kar je začelo prihajati iz zvočnikov, ko se je koncert začel, ni bilo za žive ljudi. Da se razumemo, problem ni bil tehnične narave, temveč je bil zvok, ki so si ga oni naštimali, tako grozen, tako zamazan, da se nič ni razumelo. Kitara je imela tako katastrofalno tonažo, da z besedami tega ne znam opisati. Niti Tempest, ki se je razmetaval po odru, zadeve ni mogel rešiti. Eno za drugo so odigrali tri pesmi z zadnjega albuma (Riches to Rags, Firefox in Not Supposed to Sing the Blues), jaz pa sem skrušeno upal, da se bo zadeva popravila, ko bodo začeli igrati skladbe iz 80-ih. Že četrta je bila na vrsti pesem Scream of Anger. »Toooooo!!!« sem si mislil, ko jo je Tempest napovedal, toda tisto, kar je prišlo iz zvočnikov je bilo grozno, pravzaprav naravnost strašansko. Pa dobro, če posnamejo zmazek namesto albuma, potem naj zaradi mene tudi skladbe z njega odigrajo zmazano, ampak ko na tak način odigrajo tudi pesmi iz 80-ih, ki sicer zvenijo kristalno čisto, je to prava grozljivka. Potem pa je na vrsto prišla Superstitious. Kakšno razočaranje! Norum jo je naravnost masakriral! Pa tako sem se veselil priložnosti pozorno opazovati, kako skladba, ki jo je originalno na kitari odigral Lee Marcelo, prihaja izpod prstov Johna Noruma. Res mi ni jasno, kaj se je zgodilo s tem tipom … Imam goro njihovih solo albumov in prva dva (Total Control in Face the Truth) sta pravi remek deli. Prav zato sem bil tako razočaran … Po dveh komadih z albuma Last Look at Eden sta prišli na vrsto In the Future to Come, fantastična pesem z njihovega prvega albuma, in presenečenje večera, Paradise Bay, prav tako s prvenca. A kaj to pomaga, ko pa je vse zvenelo odvratno! Res me zanima, kako bo celotna zadeva izgledala in zvenela, ko/če izdajo DVD (kamer je bilo vsepovsod polno, tako da so koncert definitivno posneli). Tudi Girl from Lebanon in Prisoners in Paradise sta fantastični pesmi, a še naprej jamrati o obupni izvedbi nima več smisla. Razočaralo me je tudi samo nastopanje članov banda. Razen Tempesta, ki se je res trudil, so bili vsi ostali, s poudarkom na Norumu, preprosto gnili. Ko so prejšnji večer igrali Kiss, si imel občutek, da je oder kljub grandioznosti premajhen za četverico, tile se pa niti premaknili niso. Po Always the Pretenders je napočil čas za kratek akustični set, ki je vključeval meni nepoznano Drink and Smile in izjemno ljubo Open Your Heart. Prekrasna balada! Da bi bilo vse skupaj še hujše, se je kljub celodnevni vročini nenadoma močno shladilo. Pravzaprav je, čim je sonce okoli pol desetih zašlo, temperatura v trenutku padla za deset in več stopinj. In kot je čas med nastopom Europe, ki se je začel ob pol polnoči, neumorno tekel, tako je tudi zrak postajal vse hladnejši. A vseeno mi niti na kraj pameti ni padlo, da bi zapustil prizorišče. Še zdaj ne vem, kaj me je držalo pokonci, mraz ali band. Vznemirilo pa me je dejstvo, da so prvič do zdaj neko skladbo z albuma The Final Countdown odigrali tako pozno v repertoarju, in sicer gre za Carrie, ki je kot devetnajsta pesem v setu prišla na vrsto šele v 98. minuti koncerta (prav zapisal sem si!). Po njej je napočil čas za prvega gosta. To je bil Scott Gorham iz Thin Lizzy, s katerim so odigrali skladbo Jailbreak. Rad bi napisal, da je temu sledil orkan v obliki pesmi Seven Doors Hotel, a žal ne morem … Ian Haugland ima enega od redkih zanimivih bobnarskih solov, kjer pravzaprav igra klasično glasbo (uverturo k operi Viljem Tell). No, če smo natančni, on bobna, medtem ko se predvaja posnetek glasbe. Ta del je bil res zabaven. Let the Good Times Rock je bila zdaj že standardno mutirana. Evo, to je beseda, ki sem jo iskal že od začetka pisanja tega teksta – mutiranje! Takšni so bili komadi: mutirani! Na odru se je pojavil še drugi gost, Michael Schenker, in skupaj so odigrali skladbo Lights Out zasedbe UFO. Uh, že ves čas pozabljam omeniti, da sem bil osupel tudi nad katastrofalnim zvokom bobnov. Ne vem, kako bi opisal celotno zvočno kuliso … Občutek sem imel, da se sliši zgolj tisti staromodni trhli zvok klaviatur. Potem pa, v 135. minuti koncerta, druga pesem z albuma The Final Countdown: Rock the Night. Le ponavljam se lahko, če spet napišem, da je komad zvenel obupno. S to skladbo se je tudi zaključil redni del koncerta. V bisu so odigrali še naslovno pesem albuma Last Look at Eden, potem pa je napočil čas za finale mutacije: The Final Countdown v zmasakrirani verziji. Ne vem, če sem prav videl, a verjetno sem, ker sem bil zelo blizu, ampak drznem si staviti, da Mic Michaeli tistega famoznega uvoda v komad sploh ni odigral na klaviature, temveč je bil ta spuščen s posnetka. Moram reči, da je bil to trenutek, ko mi je resnično počil film, pa naj je bilo res ali ne, saj sem bil že tako besen, frustriran in premražen, da sem izgubljal stik z realnostjo in sem morda imel že privide.
Verjetno ste že dojeli, da je bil koncert katastrofalen in da razen dejstva, da so igrali dve uri in pol ter odigrali 27 pesmi (plus solo na bobnih), ni bilo na njem prav nič dobrega. Ta band zame koncertno ne obstaja več. Potrudil se bom in pogledal DVD, ko/če izide, in poskusil primerjati s tistim, kar sem videl in slišal, vendar dvomim, da mi lahko karkoli spere grenkobo iz ust. Pravzaprav je edino, kar lahko storim, to, da si zavrtim CD The Final Countdown ali Out of This World (ki mi je v bistvu še bolj všeč in ga je prav tako produciral že omenjeni Ron Nevison) in na svojem hišnem hi-fi sistemu uživam v pravih glasbenih delikatesah.

Prevod: Gorjanec

Sweden Rock Festival 2013, 1. dan
Sweden Rock Festival 2013. 3. dan

SORODNE VSEBINE:
11. 10. 2013Sweden Rock Festival 2013, 3. dan / Reportaže
14. 7. 2005Bang Your Head 2005 / Reportaže
18. 7. 2002Bang Your Head 2002 / Reportaže
6. 9. 2001Wacken Open Air 2001 / Reportaže
KONCERTI & FESTIVALI
28. 3. 2024
Inferno Metal Festival 2024
Rockefeller / John Dee / Sentrum Scene, Oslo, Norveška
28. 3. 2024
KoD: Glista, Prototype 5, Black Camo
Menza pri koritu, Metelkova, Ljubljana
29. 3. 2024
Šišmiš razpaljotka vol. IV: Vulvathrone, Morywa, Sovrag
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
29. 3. 2024
Penitenziagite, Guattari, Relentless Youth
Mostovna, Solkan, Nova Gorica
30. 3. 2024
Dark Easter Metal Meeting 2024
Backstage, München, Nemčija
30. 3. 2024
Ceppino Death Fest Vol. 3
Black Inside, Lonate Ceppino, Italija