The Black Crusade

Približno pol leta je trajalo, da smo nekateri dočakali koncert leta. Ne zgodi se ravno vsak dan, da se na turnejo odpravi kar pet priznanih skupin v enem paketu. Turnejo Black Crusade so namreč tvorili Machine Head, Trivium, Dragonforce, Arch Enemy in Shadows Fall. Nam najbližje so se ustavili na Dunaju, v dvorani Gasometer, ki je v vseh pogledih več kot idealna. Koncert je bil s 3500 obiskovalci razprodan. Nič čudnega, karte za celotno turnejo Black Crusade so se prodajale kot za med. Merchandise je bil obupno drag (pulover po 60 Eurov, kratka majica po 30 Eurov), ampak vseeno ga je na Dunaju že krepko primanjkovalo in se ni dalo dobiti vsega.
Kot prvi so na oder stopili Shadows Fall, ki so ogreli publiko le s petimi komadi, vendar je bilo to dovolj, da je že padel prvi moshpit. Shadows Fall so se predvsem osredotočili na zadnji album, s katerega so predstavili tri komade, postregli pa so nam še z dvema s prejšnih dveh albumov. Žal so ob strani pustili kakšen starejši komad. Zvok je na začetku povzročal nekaj težav, vendar so ga dokaj hitro popravili. Shadows Fall so v kratkem času dokazali, da so že kar izkušen live band. Kitarski dvojec Bachand/Donais je postregel z obilico thrasherskih riffov, izpod prstov Jonathana Donaisa pa je bilo moč slišati kakšno ušesom prijetno solažo. Največ pozornosti pritegne vokalist Brian Fair, ki si pušča svoje dreadlocke že več kot deset let in se človek res čudi, da mu glava še stoji na pravem mestu. Sicer pa je Fair začel zadnje čase namesto kričanja poudarjati bolj čiste vokale s pomočjo kitarista Bachanda. Kratko, ampak udarno.
Set lista Shadows Fall: Forevermore, Failure Of The Devout, The Light That Blinds, Thoughts Without Words, Redemption.
Po letih čakanja so mnogi dočakali Arch Enemy. Na turneji so predstavljali album Rise Of Tyrant, s katerim pa na srečo niso preveč utrujali. Vseeno sta bila tokrat prisotna oba brata Amott. Arch Enemy so imeli na razpolago malce več časa kakor Shadows Fall, kar je bilo dovolj, da so pokazali, da jim nastopanje v živo več kot ustreza. Glavna atrakcija je tu seveda vokalistka Angela Gossow, ki je tokrat namesto hlač oblekla kar mini krilo in moškim mešala glave. Ne glede na njen izgled je Angela pokazala, da je glas z leti utrdila in ji niti malo ne popušča. Vseeno pa bi se lahko malce bolj potrudila pri komunikaciji s publiko, ne pa da je le tu in tam povedala kakšen stavek. Brata Amott sta kot vedno postregla z veliko prikupnimi melodičnimi riffi in solažami, kjer so zaradi bolj razločnega zvoka izstopale Christopherjeve. Christopher Amott je na odru deloval bolj mirno, medtem ko je bil Michael bolj energičen in je občasno spustil kakšno komično grimaso. Odziv publike je bil zelo dober, skupaj z Angelo se je publika glasno drla refrene komadov v svoji Schwarzeneggerski angleščini.
Set lista Arch Enemy: Blood On Your Hand, Enemy Within, My Apocalypse, Nemesis, Savage Messiah, We Will Rise, Fields Of Desolation – outro.
Po Arch Enemy so z veliko pozitivne energije začeli Dragonforce. Po nekem čudnem miksu introv so udarili s komadom Fury Of The Storm. Kitarski dvojec Li/Totman je po zgledu Malmsteena in Michaela Angela postregel z enormno količino visokih tonov, ki jim ni bilo videta konca. Kljub občasnemu »fušanju« pri soliranju so Dragonforce odlično poskrbeli za šov. Sam Totman si je ob igranju kitare občasno privoščil še požirek piva, ki ga je imel zraven mikrofona. Herman Li je pa je ob soliranju kaznoval svojo kitaro kar z udarcem kolena. Sicer pa vsaka čast obema kitaristoma za izjemno hitre duele. Za salve smeha je bil odgovoren vokalist ZP Theart, ki je ob dolgih solažah kitaristov usmerjal pozornost nase s tem, da je med publiko metal plastenke vode, s čimer je tudi poskrbel, da so bila tla občutno bolj mokra. Publika je bila tako navdušena nad obmetavanjem z vodo, da so začeli vsi metat plastenke nazaj na oder, pa tudi plastični pivski kozarci niso izostali. ZP Theart je pokazal precej spretnosti pri izmikanju letečim plastenkam. Na koncu je imel že dovolj in se je kar sam polil z vodo, kar je izpadlo še posebej smešno, ker je izgledalo kot da se je poscal v svoje usnjene hlače. Vseeno pa je ena plastenka zadela kitaro Hermana Lija, ki jo je nato zadovoljno obdelal z jezikom. Klaviaturist Vadim Pruzhanov je ob svojem igranju pretekel skoraj cel maraton. Občasno je postregel s kakšnim solo vložkom, s katerim je konkuriral kitaristoma. Pri komadu Dawn Over A New World se je Theart preoblekel v svetleč suknjič in z vžigalnikom pomagal publiki, da so baladi dodali pravo vzdušje. Ne glede na vse, so Dragonforce odigrali več kot solidno, še posebej dober vtis so naredili s Through The Fire And The Flames. Pri zadnjem komadu Valley Of The Damned sta si kitarist Totman in basist Leclercq izmenjala inštrumenta, nato je Leclercq izmenično z Lijem odigral solažo. Svašta! Kaj vse so počeli Dragonforce, je težko povedati. Enostavno jih je potrebno videti.
Set lista Dragonforce: Fury Of The Storm, Operation Ground And Pound, Revolution Deathsquad, Dawn Over A New World, Through The Fire And Flames, Valey Of The Damned.
Trivium na zadnjem koncertu v Trevisu niso naredili preveč dobrega vtisa. Delovali so neuigrano in precej neizkušeno, kar se tiče nastopanja v živo. A glej ga zlomka. Oder je bil tokrat večji, da o ozvočenju sploh ne govorimo. Z začetnim komadom To The Rats so se razblinili vsi dvomi o njihovi nenatančnosti. S precizno ritem sekcijo in solažami so Trivium dokazali, da niso le studijski band. Matt Heafy si s svojim vokalom še vedno želi zveneti kot James Hetfield, vendar pa na drugi strani kitarist Corey s svojimi bolj krulečimi vokali pripomore, da ne izpade vse preveč enolično. Zelo smešno pa je bilo poslušati basista Paola Gregoletta, ki je s svojimi čistimi back vokali dajal občutek, da še ni prišel do mutacije glasu. Izbor komadov je bil soliden. Škoda edino, da morajo še vedno utrujati s klišejskim »hitom« We Are The Fire. Vseeno pa so nas presenetili s komadom Becoming The Dragon, ki ga prej v živo niso igrali.
Set lista Trivium: To The Rats, Fugue (A Revelation), Entrance Of The Conflagration, The Deceived, A Gunshot To The Head Of Trepidation, Becoming The Dragon, Anthem (We Are The Fire), Rain, Pull Harder On The Strings Of Your Martyr.
»Machine fuckin' Head, Machine fuckin' Head,« je odmevalo po celi dvorani. Evforija je bila iz sekunde v sekundo večja. Nekateri so želeli priti v prednje vrste kar z moshpitom, kljub temu, da band še ni začel igrati. Toda končno smo dočakali trenutek, ki smo si ga vsi želeli. Machine Head so začeli udrihati z novim komadom Clenching The Fist Of Dissent. V eni minuti se je ustvaril moshpit s kapaciteto več kot 1000 ljudi. V prednjih vrstah so padali kar drug po drugemu. Zgledalo je bolj kot boj za preživetje, ne pa da se koga pobere, če pade na tla. Ritem sekcija McClain in Duce je dobesedno ubijala. Dave McClain ima sicer zelo čudno postavitev bobnov, a vendar je ta človek stroj za bobni. Kitarski dvojec Robb Flynn in Phil Demmel sta pokazala, da jima niti petnajst let po Vio-Lence ne primanjkuje energije. Robb Flynn je po drugem komadu Imperium povedal neciviliziranim Avstrijcem dve krepki. Kot prvo je poudaril, da naj poberejo folk pod sabo, če pade, ker nismo na Linkin Park koncertu. Kot drugo pa je bil pa že skrajni čas, da nekdo »popizdi« nad metanjem piva na oder. Flynn je nato napovedal Aesthetics Of Hate, s katerim so tudi Avstrijci prenehali z metanjem piva in začeli »pridno moshati«. Nastopil je čas za kakšen star komad. Flynn je za komad Old kot vedno spravil v skakanje skoraj celo dvorano. Po Halo in Take My Scars je bil čas za umiritev. Komad Descend The Shades Of Night je Flynn posvetil vsem, ki so kdaj izgubili koga od bližnjih. Kombinacija akustičnih in električnih kitar je ustvarila v dvorani posebno vzdušje. Flynn je že prej dokazal, da ima izjemne vokalne sposobnosti. S spevnimi refreni je spravil celo dvorano v petje. Ni kaj, Machine Head so dokazali, da ne prihajajo samo po denar, ampak pridejo tudi dobro odigrat. Po sedmih komadih je bil čas, da zaključijo. »Let freedom ring with the shotgun blast!« Brezkompromisno je padel še Davidian s prvenca. Norija v dvorani je prišla do vrhunca z ogromnim krožnim pitom, ki pa je na prvi pogled deloval bolj kot kakšen jogging. Machine Head se znova in znova dokazujejo, da imajo na koncertih vse »porihtano«. Odgovor na vprašanje, zakaj so Machine Head tako zaželjeni, se je pa ponudil že v prvem komadu.
Set lista Machine Head: Clenching The Fists Of Dissent, Imperium, Aesthetics Of Hate, Old, Halo,Take My Scars, Descend The Shades Of Night, Davidan.
Po šestih urah stanja na nogah se je končal zelo naporen koncert. Od same alkoholiziranosti in izčrpanosti so nekatere odvlekli ven. Očitno je pet skupin le preveč, vendar so nas vse skupine prepričale, da si jih bomo rade volje še enkrat ogledali, ko se oglasijo v naši bližini.