Na današnji dan
2011
Amon Amarth izdajo svoj osmi album Surfur Rising
PARTNERJI
Oddaja z metal muziko
Specialisti za Metal!
Letni koncertni cikel

REPORTAŽE

18. 2. 2009

The Black Dahlia Murder / Cephalic Carnage / Psycroptic / Sylosis (3.2.2009)

Ne glede na ves sneg (kar je seveda bilo satanov dar za vsakega black metalca) in ne glede na vse nevarnosti, ki v obliki padajočih snežnih gmot grozijo, da ti bodo speštale glavo, kadar hodiš pod kako streho, in na koncu koncev ne glede na dež (saj človek ne ve, kaj je huje), je Metelkova bila prizorišče popolnega odfuka. Na tale koncert se je čakalo že predolgo in greh bi bil prepustiti to zabavo nekakšni pozabi. Folka je bilo od povsod (Slovenija, Hrvaška itd.), Gala je bila polna, atmosfera pa popolna.
Ko so spustili folk noter, so merchandizerji prodajali po 5 artiklov naenkrat. Super je bilo videti folk, ki si kupi majico in si jo takoj obleče! Support and respect! Pa cene so bile tudi zakon! Na srečo je stvar zamujala samo 15 minut, nato pa so dogajanje odprli moderni britanski metalci Sylosis. Bedasto bi bilo trditi, da so Sylosis povprečni ali nezanimivi. Sodeč po odzivu ljudi (pa tudi po sodelovanju banda), so Sylosis bili eni redkih "opening bandov", ki so naredili tak raztur. Mlad kvintet, ki igra nekakšno mešanico starega ameriškega thrasha in novodobnega metalcora (brez gay singing vložkov), je oder zasedel suvereno in tako dinamično, da smo samo strmeli. Zvok je bil resnično dober, tako da si poleg slemanja lahko še vedno s sosedom delil pozitivno mnenje o dogajanju. Vokalist je bil izrazito artikuliran in razumljiv, njega karizma pa je prav zgledna. Tip je dominiral nad folkom, nobenega bullshitinga, nobene macho bedarije itd. What you see is what you get - in prav tako je deloval tudi ostanek banda - močan boben, glasen in zanimiv, kot podlaga morda čisto tipičnemu basu, ampak ob boku odličnima kitarama - super riffi, solaže itd., le kakšen breakdown manj, pa bi tile Britanci bili kot ata na mamo. Glede na to, da je Velika Britanija res okužena s tem novodobnim metalom in izvaža bande, ki so še bolj nagravžni kot britanske jedi, so Sylosis resnično izstopajoča zadeva. 30 minut čistega kaosa ob predstavljanju plošče Conclusion Of An Age, ki je izšla pri Nuclear Blastu nekaj mesecev nazaj.
Na Nuclear Blastu pa so sedaj tudi tasmanski hudiči Psycroptic, ki so z zadnjo plato (Ob)Servant pokazali, da si lahko catchy in tehničen hkrati. No, Psycroptic so skušali izpeljati tour de force skozi repertoar, ki obsega vse plate, ampak jim to občasno ni uspelo. Odgovoren je predvsem malce slabši zvok bobna (dosti stvari se sploh ni slišalo), pa tudi pevec Jason ni zgledal zadovoljen z dogajanjem. Ja, ko imaš dosti ljudi, ki so bili tam samo zaradi TBDM, pač očitno pride do tega, da so zadeve, kot je Psycroptic preveč kompleksne. So pa ljudi pridobili predvsem z novejšim materialom. Brata David in Joe sta odlična glasbenika, že bobnanje je paša za oči, medtem ko je tudi kitara kot nekakšna brzostrelka. Pucaj! Ampak malce bedno je gledati ves čas v kitaro, tako da je razen pevca in basista band bolj deloval, kot da je na vaji. Vseeno pa ne morem oporekati dejstvu, da so Psycroptic zaslužno eden boljših bandov danes. Set je minil skorajda neopazno, saj je večina folka le strmela. Every dog has its day!
Vrhunec večera so bili hydro-grinderji iz Denverja (Colorado), Cephalic Carnage, ki so po besedah basista Nicka promovirali voziček za peko in prevažanje weed burgerjev. Lepo! Tokrat brez havajske srajčke, a vseeno z dovolj trave v sebi, da bi se lahko en rasta movement oskrboval mesece in mesece, je pevec Lenzig s svojim preprostim in pozitivnim obnašanjem ves čas držal pozornost skupine. Ko pa ni bil poln ljubezni, metal enotnosti in seveda hlapov iz (na odru uporabljane) vodne pipe, je postal prava grind žival, katerega kruljačina sledi popolnoma nenavadnim vzorcem petja besedila. Zakon! Za njim je hladen kot špricer bil pol-človek pol-stroj John Merryman, čigar bobnanje je neverjetno! Kitarista Zac in Steve pri igranju izpadata obsedena kot Linda Blair v Eksorcistu, medtem ko basist Nick s svojim šeststruncem (in občasnimi vokali) drži pulz vsega in pazi, da joint ne pregori oz. se ne skonzumira prehitro. Cephalic Carnage so bili živi razfuk! Igrali so Hybrids, Endless Cycle Of Violence, Dying Will Be The Death Of Me ter mnogo mnogo več, pred koncem pa seveda še najbolj true kvlt sneg worshiping satan blasphemy black metal, Black Metal Sabbath, kjer si je dotična zasedba s samimi klišejskimi satanskimi litanijami privoščila vse živo. Pri tem so seveda imeli še izredno smešne maske na facah, zmagal pa je narobe obrnjeni križ, narejen iz vilice in žlice! Kvltno in prekajeno!!!
Zadnji band pa si je natančno ogledal Primož: Kot zadnja skupina je na oder stopila ameriška atrakcija The Black Dahlia Murder, ki se je v Sloveniji predstavila prvič, a presenetljivo niso vsi prišli zaradi Cephalic Carnage, ki imajo sedaj že visok ugled. Dvorana Gale Hale je bila polna, vročina se je z vsakim komadom stopnjevala. A ni kaj, TBDM se vedno splača ogledati. Detroitski kvintet je postregel s presekom vseh treh albumov. Namesto dolgoletnega kitarista Johna Kempainena se je na kitari izkazal Ryan Knight, ki smo ga že imeli možnost videti na Metalfestu v Mariboru pri Arsis. Knight je več kot ustrezna nadomestitev, kljub temu da kakšen solo ni bil izveden do popolnosti, a mu je treba priznati, da se je v pičlih dveh mesecih naučil več ali manj vse, kar je zapustil John. V dobri uri so TBDM več kot le prepričali, da ne gre le za še en ameriški band, ki jim je uspelo v obdobju porasta metalcora. TBDM so pokazali veliko brutalnosti in obenem melodičnosti s prav nobenim breakdownom, kajti skupina ima za vzornike At The Gates in floridski death metal. Malce je sicer ponagajal tudi tonski škrat, a za Galo Halo je bil zvok več kot le dober. Presenetljivo dobro se je izkazal tudi bobnar Shannon Lucas, ki se je na kakšnem drugem koncertu malce motil, a tokrat napake niso bile slišne. Malce bolj v ozadju je bil basist Bart Williams, ki žal ni in ni prišel v ospredje. A zato pa sta bila toliko bolj v ospredju vokalist Trevor Strnad (ne, ni Slovenec po koreninah) in kitarist Brian Eschbach, ki je prispeval nekaj odličnih vokalov. Občudovanja vreden je sicer bolj Trevor, ki je postregel z ubijalsko kombinacijo kričanja in kruljenja. Sicer gre pa za zelo smešno pojavo, še posebej ko sleče majico in se na njegovem pivskem trebuhu pojavi vtetovirani napis Heartburn. Edino, kar je mnoge motilo, da je bil malce preveč agresiven, kar se tiče stagediverjev, ki jih je zelo nasilno metal z odra. Drugih pripomb ne bi imel. Skupina je kot celota delovala uigrano in zelo energično. Postregla je z uspešnicami, kot so Everything Went Black, What Horrible Night To Have A Curse, Miasma, Vulgare Picture (sicer ne vem, zakaj so ga dvakrat zaigrali) in seveda Funeral Thirst. Škoda le, da sta manjkala The Blackest Incarnation in Closed Casket Requiem. Pa drugič.
Vse skupine so se izkazale in za prav vse se upam trditi, da jih rade volje vidimo še enkrat, ker takemu koncertu nismo priča vsak dan.

Ivan, Primož
SORODNE VSEBINE:
10. 3. 2014Soulless Carnage / Novice
KONCERTI & FESTIVALI
28. 3. 2024
Inferno Metal Festival 2024
Rockefeller / John Dee / Sentrum Scene, Oslo, Norveška
28. 3. 2024
KoD: Glista, Prototype 5, Black Camo
Menza pri koritu, Metelkova, Ljubljana
29. 3. 2024
Šišmiš razpaljotka vol. IV: Vulvathrone, Morywa, Sovrag
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
29. 3. 2024
Penitenziagite, Guattari, Relentless Youth
Mostovna, Solkan, Nova Gorica
30. 3. 2024
Dark Easter Metal Meeting 2024
Backstage, München, Nemčija
30. 3. 2024
Ceppino Death Fest Vol. 3
Black Inside, Lonate Ceppino, Italija