Trainstation Open Air: Srd / Reach A.D. / Jegulja / Smrt / Razvalina

Prvi avgustovski vikend je tudi tokrat poskrbel, da je veliko število ljubiteljev težkih in temačnih zvokov romalo v Kranj, natančneje v kranjski klub Trainstation, kjer se je ponovno odvijal en izmed ciklov koncertov Trainstation Open Air. Za izvedbo dogodka lahko ponovno kot »glavna krivca« označimo Vesela Dihurčka, ki na takšen način poskrbita, da se koncertno dogajanje iz prestolnice premakne tudi drugam. A o tem nekoliko kasneje.

Tokratna edicija se je kljub vsemu malce razlikovala od prejšnje, saj je bil tokratni event izveden na dveh odrih. Gre sicer zgolj za to, da se zaradi »policijske ure« sam dogodek ne rabi zaključiti že ob 22. uri in se je iz zunanjega odra, poimenovanega kakopak Open Air Stage, nato premaknil v notranjost dvorane, na tako imenovani Hell Stage, ki je kasneje tudi opravičil svoje ime. Osebno idejo pozdravljam, saj so tako zadeve brez večjih logističnih zapletov potekale tekoče in se je časovnica odvijala kot načrtovano, kar lahko spet samo pozdravljam in vsa čast organizatorjem. Pet bandov na dveh odrih z množico trših zvokov željnih obiskovalcev je idealni recept za odličen večer.

Že ob samem prihodu na prizorišče je pred vhodom stalo nekaj obiskovalcev, kar samo potrjuje, da so/smo se zdaj že navadili, da se zadeve začnejo točno ob uri, in, če želiš kot fan videti svoj band, ki je na časovnici naveden kot prvi, boš se držal ure in prišel na koncert ob uri.

Čast otvortive koncertnega dogajanja je tokrat pripadala death metalcem Razvalina. Udarniško in brezkompromisno je trio zavzel oder in ža z začetnim riffom nakazal, da gre zares in v maniri staroselcev scene Cannibal Corpse in Deicide agresijo glasbe hitro prenesel na publiko, ki se je takoj odzvala s čupiranjem.


Kljub zgodnji uri se fantje niso ustavili in po prvem komadu s svojega EP-ja Smrt Živečega predstavili svežo skladbo, ki je na trenutke spominjala na death metal šolo v stilu Death, kar samo potrjuje tezo, da Razvalina iščejo vzporednice v death metalu iz osemdesetih. Opazno je, da fantje vedo, kaj počejo, in tako ohranjajo kakovost in uigranost do konca. Čeprav je nastop trajal samo nekaj več kot 30 minut, se koncert z dobrim starim death metalom nikakor ne mora začeti slabo, kar so Razvalina tudi pokazali in dokazali.

Setlista Razvaline: Agresor, Ne Pripada, Pandemska Izčrpanost, Razvalina, Kužen Sistem, Malum.

Po krajšem premoru so oder zasedli Prekmurci Smrt. Gre za izjemno nadarjen mlad band, ki v nasprotju z Razvalino svoje glasbene prijeme išče v sodobnejšem, a prav tako s pravšnjo mero agresije nabitim death metalom. Sami pravijo, da preigravajo spiritual death metal in se s tem lahko samo strinjam, saj z mirnejšimi in bolj atmosferičnimi deli agresijo zamenja melanholija, ki jo sicer pogosteje najdemo v post black metalu, a v tem primeru je stvar še kako dobrodošla, saj se tako razbije monotonost in v samo glasbo pripelje še dodatno mero širine. Temu primerno se je odzvala tudi publika, ki je vseskozi sodelovala in vračala bandu energijo s čupiranjem in tudi zametki moshanja so se začeli nakazovati, čeprav je bila ura še zgodnja.


Osebno so naredili name največji vtis s skladbo Sweet Nostalgia s še vedno aktualnega albuma Oppression from All Suffering, ki kot balada z growlom in kasnejšo agresijo in hitrostjo na poslušalca enostavno naredi močan vtis in ga nikakor ne pusti hladnega. Žal so fantje med samim koncertom naznanili, da je bil to zadnji koncert basista, in nekako se je to čutilo v želji vseh štirih, da še zadnjič v tej zasedbi pokažejo, kako se stvari streže.

Setlista: Intro, Pleasures of the Flesh, Oppression from all Suffering, Synthesized Predition, Heartstrings, Sweet Nostalgia, Sorrow/End of Story Drop, Laws of the Universe.

Kot zadnji so Open Air Stage ob mraku zasedli Jegulja. Band, ki ga težko opišeš v enem stavku in je s samo prezenco že poživitev vsakega koncerta. In tudi tokrat ni bilo drugače, saj poleg glasbe, ki je mešanica vsega, kar je mogoče in še več, z govori med komadi nasmejijo publiko in tako kompleksnosti glasbe, ki je na izrednem nivoju, samo dodajo piko na i svojemu nastopu. Nekako v stilu Opeth in Mikaela Åkerfeldta, a mogoče sem to zapazil samo jaz.


Čeprav pri svojem glasbenem izražanju Jegulja vokale v celoti zanemarijo, ta manjko zapolnijo z mastnostjo glasbe, ki v stilu najboljših stoner/doom bandov poslušalcu dvignejo kocine po vsem telesu. Kot že rečeno, se fantje sprehodijo skozi široko paleto žanrov in tako nagovorijo veliko večino prisotnih. Poleg aktualnega albuma Exit Sandman bi kot zanimivost izpostavil njihov najnovejši komad, ki je bil na setlisti zabeležen kot Od Jurča tanov, a je pred začetkom dobil zanimiv naslov – Wasser Vagina. A bo tako tudi ostalo, bomo izvedeli kmalu. Odlična popestritev dogodka, ki ga pa še zdaleč ni bilo konec.

Setlista: Shuffle, Exit Sandman, Main Menu, Retarded Nation, Od Jurča Tanov, Punk, Wig Pigs, Tojndodl, Amber Eyes, Darkest Light.

Potem se je, tudi zaradi ure, celotno dogajanje preselilo v dvorano, na Hell Stage, kjer se je začel pravi pekel. Oder so zasedli hardcorovci Reach A. D., prej poznani samo kot Reach, in, kot je za hardcore strare šole v stilu Biohazard in Downset značilno, brezkompromisno odprli dogajanje v notranjosti dvorane. Fantje od samega začetka publiki niso pustili dihati in ji s svojimi značilnimi riffi ponudili vse potrebno za razvrat v pravem pomenu besede. K temu sta odločilno pripomogla prva dva komada, in sicer Drown in najnovejši singel Fortunate Sun.


Dogajanju na odru je pod odrom hitro sledila tudi publika, ki je s stagedivi in moshanjem dvorano spremenila v pravi hardcorovski pekel, ki pa kljub agresiji ni pripeljal do večjih poškodb. Brez modric na takšnem koncertu kakopak ne gre, ampak te bodo kmalu pozabljene. Tako je tudi pevec med koncertom mikrofon podal v publiko in se jim sam pridružil pri moshanju, njegove dele pa so odpeli oziroma bolje rečeno odrapali in odkričali različni obiskovalci, med katerimi se je znašel tudi pevec in stanovski kolega iz banda Sakrabolt. Ta je priskočil na oder in odpel en komad, ki ga pa žal poimensko ne poznam, kar bom v prihodnje zagotovo spremenil. Po zadnjem odigranem komadu je publika seveda zahtevala dodatek in band ji je ustregel. Kar pa je name naredilo največji vtis, pa je gesta, ki je pospremila zadnji komad. Med publiko je bil mlajši oboževalec, ki je v spremstvu staršev spremljal dogodek. Fantje iz Reach A.D. so ga poklicali na oder in mu pomagali, da je doživel svoj prvi stage dive. Gesta, ki bo fantu zagotovo še dolgo ostala v spominu. Za še eno presenečenje pa je poskrbel drug obiskovalec, ki je že kar reden gost na nastopih hardcorašev. Ta je zadnji del komada priskočil na oder, z odliko odpel komad in tako zaključil odlično izveden koncert.

Setlista: Intro, Drown, Fortunate Son, Permanent Trail, F.E.T.W., Puppets, No Rest, More Then Us, Forced Retreat.

Po malce daljšem premoru zaradi menjave bobnov in priprave odra so peklenski oder kot zadnji zasedli Srd. Glasbena ekstravaganca za sladokusce. Tako v enem stavku najlažje opišem glasbo, ki jo preigravajo Srd. Tukaj dolgovezenje nima smisla, saj band v celoti deluje kot dobro naoljen stroj, ki pokosi pred sabo vse, kar se jim postavi na poti. Tokrat so setlisto prilagodili njihovi najnovejši izdaji Ognja prerok. Na letošnji izdaji MetalDays 2021 – The Weekend of Solace se jim je na odru pridružil tudi zamaskirani harmonikaš, ki pa je tokrat žal manjkal, a kljub temu nastop ni bil manj zanimiv. Mogoče bi na setlisto lahko zaromal kakšen komad s prve plošče več, a je temu verjetno tudi botrovala časovna omejitev.


Tako smo s prve plošče lahko slišali le skladbo Kupa trpljenja in v dodatku še vsem dobro poznan Soči, ki zdaj že nekako ne sme manjkati na njihovih nastopih. Fantje so pokazali, da so izjemno uigrani in z odrsko prezenco vase vsrkajo vsakega poslušalca. In kot je zapisal Simon Gregorčič:

»Brdka v prirodni si lepoti,
ko ti prozornih globočin
nevihte divje srd ne moti!«

Nevihta, ki so jo pričarali Srd, oboževalcev nikakor ni zmotila, temveč jih le še dodatno podžgala, da so nastop pospremili do konca in zahtevali še.

Setlista: Sonce, Ognja Prerok, Nod, Kupa trpljenja, Ihta iht, Sreča na vrvici, Onkraj, Soči.

Tako se je zaključila še ena odlična sobota v Kranju in še enkrat hvala Dihurčkoma, da dogodki ostajajo in se koncertno dogajanje kljub vsemu izvaja. In kot že v uvodu načeto, je treba dogodke premakniti tudi drugam, Kranj pa je dober primer, kako je to mogoče, da so ljudje željni koncertov in da z veseljem romajo tudi v druge kraje, in tako vas lahko na tem mestu vse povabim naslednji vikend v Maribor, in sicer na Brutal Janez Fest, ki ga Paranoidovci pripravljamo skupaj z lokalnima organizatorjema. Za konec pa še enkrat poudarjam in ponavljam slogan: »Puste nas delat! Hočmo koncerte!«