Unholy Alliance Tour 2007

Druga inkarnacija turneje Unholy Alliance (s podnaslovom Chapter 2 – Preaching To The Perverted) se je natanko 25 mesecev po tistem, ko smo Slayer s Slipknot in Hatebreed gledali v münchenskem Zenithu, ustavila na natanko istem kraju. Dejstva, da se je koncert zgodil na petek in da so Slayer s seboj na evropsko turnejo med drugim vzeli tudi trenutno ultra popularne In Flames ter Children of Bodom, poleg tega pa so sami po dolgem času predstavljali novo ploščo, so botrovala temu, da je bil Zenith (po neuradnih podatkih sprejme 8000 in več) razprodan že nekaj dni pred koncertom.
Glede na to, da sem se dogodka udeležil samo in le zaradi Slayer, sem večji del predskupin izpustil. Thine Eyes Bleed (s Tomovim bratom Johnom Arayo na bassu) so s svojo kombinacijo metalcora in modernega thrash metala delovali precej zmedeno, in tudi naslednji, Lamb of God, me vpričo slabega zvoka niso najbolj prepričali. Children of Bodom so odigrali še en soliden koncert, čeprav imajo na tej turneji malce manj razpoložljivega časa, kot so ga zadnje čase navajeni, odlično atmosfero pa so naredili tudi In Flames, ki so se predstavili še v boljši luči kot v Ljubljani.
Nato pa Slayer, »nazaj na mestu zločina«, kraju, kjer je Arayji pred dvema letoma po pol ure zmanjkalo glasu, zaradi česar so takrat odigrali le približno polovico seta, sprijazniti pa smo se morali tudi z navezo glasba Raining Blood/besedilo Angel Of Death (odpeto s strani Hatebreed vokalista). Tega se je spomnil tudi Arayja, ki se je takoj po začetku z Disciple pošalil na svoj račun, da bo tokrat bolje, ker ima vsaj glas. Res je tokrat »štimalo« skoraj vse, vokala je zmanjkovalo le na trenutke (recimo začetek Dead Skin Mask je bil popolnoma nerazpoznaven, manjkal pa je tudi začetni scream pri Angel Of Death, ki pa ga je nadomestila razgreta publika iz prvih vrst), dočim mu pri performansu ni para; pri 45 letih »prečupirati« cele koncerte noč za nočjo res ni mačji kašelj. Kitarska dvojica Hanneman/King je kot vedno delovala smrtno resno, prav tako pa smo navajeni tudi njunega brezhibnega igranja (motil je edino zvok; na mestu kjer sem stal (tik pred Hannemanom), se Kingovih solaž skorajda ni slišalo). Dvojna ograja pred odrom (v stilu festivalov Bang Your Head, Earthshaker itd.) je preprečila dobesedno nor pritisk na prve vrste, kot smo ga drugače vajeni s Slayer koncertov, je pa po drugi strani pripomogla že k tako peklenskemu vzdušju, saj je zaradi več prostega prostora med prvo in drugo ograjo skozi cel koncert divjal kar intenziven mosh it. Slayer so le Slayer in kaj drugega si (razen v primerih »naravnih nesreč«, kot se je zgodilo dve leti nazaj) kot odličnosti od njihovih nastopov niti ne moremo pričakovati. Poleg omenjenih malenkosti me je motilo le še to, da band le deluje morda prerutinirano (same napovedi komadov, pojavi Hannemana in Kinga), igralni čas približno sedemdeset minut, ter se tlista, ki je bila ena izmed slabših na letošnji evropski turneji Unholy Alliance. Glede na lanske festivale so letos med drugim odvzeli At Dawn They Sleep, Black Magic itd. in medtem ko so še na nekaterih koncertih nekaj dni pred Münchnom igrali Chemical Warfare, Postmortem ter Silent Scream, so v Münchnu odvzeli dva komada ter enega nadomestili z Jihad. Izbira komadov s Christ Illusion je z izjemo komada Cult, ki v živo izpade fantastično, sicer bolj slaba naložba, saj sta Jihad in Eyes Of The Insane malce ubila vzdušje, vendar pa na veselje mnogih Slayer v živo »nažigajo« več ali manj le material prvih petih albumov, tokratno presenečenje pa je bil prastari Die By The Sword. Navkljub nekaj (mini) minusom so Slayer upravičili svoje ime, kar so potrjevale tudi razbolele vratne mišice še nekaj dni po koncertu. Infamous butcher, angel of death!
Set lista Slayer: Darkness of Christ (intro), Disciple, War Ensemble, Jihad, Eyes Of The Insane, Die By The Sword, Born Of Fire, Seasons In The Abyss, Hell Awaits, Mandatory Suicide, Raining Blood, Cult, Dead Skin Mask, South Of Heaven, Angel Of Death.