Vreid / Windir / Ulcus / Posthum

Maribor je po dolgem času ponovno gostil malo večje ime norveške black metal scene. Vreid so se po štirih letih vrnili v Slovenijo in po kar osmih letih v štajersko prestolnico. Zame je bil to že peti obisk njihovega koncerta, a ta je bil zaradi posebne obletnice, ki jo praznujejo, ponovno nekaj izjemnega. Letos namreč mineva deset let, odkar je band Windir v tragičnih okoliščinah zapustil njegov glavni idejni nosilec, komponist, kitarist, basist, klaviaturist, vokalist in harmonikar, Valfar. Njegova smrt je med preostale člane takrat naredila tako velik rez, da so vsi takoj vedeli, da Windir brez njega ne morejo obstajati dalje, zato je bila odločitev o ustanovitvi nove zasedba povsem razumljiva. Kakšna pa je skupna povezava omenjenih bandov z Ulcus in zakaj so se Vreid na tej turneji pridružili stanovski kolegi Posthum, pa lahko preberete v nedavnem intervjuju, v katerem je basist Hváll govoril o vseh teh temah in še čem.
Kot prva in edina predskupina so v okviru turneje Sognametal 20 Years Tour nastopili Posthum. Gre za trojico iz Norveške, ki svojo glasbo v živo predstavlja kot kvartet. Njihova diskografija obsega demo posnetke iz leta 2005 in tri studijske albume. V primerjavi z Vreid, ki so bili ustanovljeni istega leta, je torej trojica manj studijsko aktivna, medtem ko je imela s predstavitvijo pesmi z vseh svojih albumov posledično dosti lažjo nalogo. Na podlagi v živo slišanega in med pisanjem teh besed na spletnem portalu YouTube ugotovljenega so Posthum že od nekdaj zapriseženi čistokrvnemu black metalu, ki iz zvočnikov izzveni zelo melodično in čustveno. Srednje hiter tempo je stalni spremljevalec banda, razdiranje tekočih ritmov in neosredotočenost na nizanje nalezljivih riffov drugega za drugim pa vzbuja občutek modernosti in dodaja glasbi kanček eksperimentalnosti. Osebno so me seveda najbolj nagovorili tisti bolj old school deli njihove glasbe, medtem ko me je band na trenutke s svojo monotonostjo znal nekoliko uspavati. Če se je band v popolnosti držal setliste, ki je ležala na odru, potem smo slišali Red, Sacrificed, Resiliant, Condemned, Godless, To the Pits, The Black Northern Ritual, Arise in Demon Black Skies, medtem ko me je najbolj navdušil To the Pits. Glede na skorajda minimalno število nastopajočih je bila dvorana takoj ob pričetku koncerta že skorajda maksimalno polna.
Po nekoliko daljši pavzi je ob desetih na oder prikorakalo kar sedem možakarjev: trije kitaristi, basist, klaviaturist, bobnar in pevec. Slednji je na začetku zagotovo pritegnil največ pozornosti; za ene, ki niso vedeli, zaradi svoje ogromne postave, za druge pa, ki so vedeli, zaradi dejstva, da je to Vegard Bakken, Valfarjev brat, s čimer so se Vreid svojemu preminulemu članu poklonili še dodatno na prav poseben način. Vegard je zavzemal oder v prvi četrtini nastopa, ko smo po številu obiskovalcev v najbolj polnem Gustafu po nastopu banda Korpiklaani leta 2006 uživali v štirih poslasticah iz hiše Windir. Počasi, a prepričljivo, sem še v živo ugotavljal, zakaj je ta band pred leti dvignil toliko prahu in zakaj je bil šok ob prenehanju delovanja dejansko tako velik. Kar na albumih ne pride povsem do izraza, je v živo udarjalo toliko bolje. Zvok je bil fantastičen, tako smo brez težav lahko sledili lead kitari in klaviaturam, ki v ospredju proizvajajo povsem nezamenljive melodije, kot tudi ostalim kitaram in basu, ki iz ozadja ponujajo več kot solidno podporo. Po Dance of Mortal Lust in The Spiritlord sem vedel, da se bodo Windir še mnogokrat – in še posebej med pisanjem reportaže – vrteli v domačem predvajalniku. In tako tudi je. Medtem ko sem pred leti zamudil/izpustil ta band, trenutno z veseljem spoznavam njegovo diskografijo, ki predstavlja osnovo za glasbo drugega, meni zelo ljube zasedbe. Ta je bila glasbeno na vrsti v drugi četrtini nastopa. Med krajšim intermezzom je vseh sedem glasbenikov zapustilo oder, vrnili so se pa samo Vreid, ki so udarili v svoji black'n'roll maniri. Nato je sledila tematska tretja četrtina, med katero je bila zasedba spet popolna, čas je bil za Ulcus. Čeprav izbranih komadov nisem poznal, sta me oba prav tako nagovorila kot vse ostalo, kar smo na tisti večer lahko slišali. Premor oziroma prehod k zadnji četrtini je bil povsem kratek, sledila pa je še mešanica dveh starejših in enega mlajšega komada Windir, začinjenih s totalnim rušilcem Pitch Black Brigade.
Setlista Vreid: Arntor, A Warrior (Windir), On the Montain of the Goats (Windir), Dance of Mortal Lust (Windir), The Spiritlord (Windir), Helvete, The Reap, Eldast, utan å gro, Speak Goddamnit, Under Isen, As We Pass Away (Ulcus), The Profound Power (Ulcus), Sognariket sine krigarar (Windir), Svartesmeden og Lundamyrstrollet (Windir), Pitch Black, Journey to the End (Windir).
Ker so bile lokalne okoliščine kluba naklonjene dolgemu nastopu, so Hváll & co. lahko izpolnili obljubo in ponudili kar devetdeset minut nastopa. Kdor je ljubitelj enega ali drugega banda, je po mojem na dotični torkov večer povsem prišel na svoj račun, medtem ko se Maribor spet počasi riše na metalskem koncertnem zemljevidu. Hvala za tole!