Še ni prišel konec februarja (ob času pisanja reportaže), pa sem morda že prepričan, da sem bil na enem najboljših koncertov, ki bi jih lahko videl letos. Seveda se tu spet oglašajo moje osebne preference, saj so Wormrot nekakšen skriti biser podtalne glasbe, ki pa že dolga leta navdušuje poslušalce, tako v kontekstu ekstremne glasbe kot tudi izven njega. Dodatni čar lahko najdemo v samem poreklu skupine – (za nas Evropejce) »eksotični« Singapur – in posledično redkejšemu nastopanju v Evropi. K sreči je domačim organizatorjem Dirty Skunks uspelo pripeljati to kultno zasedbo tudi v ljubljanski Orto Bar v sklopu turneje za predstavitev novega albuma Hiss, ki je izšel lani poleti pri založbi Earache Records. Trenutno je skupina na turneji s pevcem grinderjev Implore Gabrielom Dubkom, saj jo je lani zapustil pevec Arifa.
Orto Bar je svoja vrata odprl že ob 19.30, malo po 21h pa so na oder stopili domači grinderji Glista. Nobenega intra, nobenih scenskih pripomočkov: meja med tonsko vajo in koncertom je bil le bežen pozdrav občinstvu. Ojačevalci grindcore petorke so kmalu preplavili prostor, cel plaz blast beatov pa je spravil dvorano v gibanje ter takoj ustvaril veselo in brutalno vzdušje. Skupina je predstavila pesmi z albuma Death Machinery in še nekaj novejšega materiala v alteriranju razdivjanih delov, disko trenutkov in solidnih komadov najlepše mešanice surovosti punka in metalskih prijemov. Domačini so odigrali dobrih 40 minut popolnoma uničujoče glasbe, začinjene z značilnim humorjem in tako pripravili domača tla za vrhunec večera.
Okrog 22.10 je na oder prišel glavni akt večera: Wormrot. Če je bil že Glistin nastop odličen, je bila vsaka sekunda Wormrota nekaj neopisljivega. Scenski in odrski minimalizem se je nadaljeval: kljub dejstvu, da je skupina na svetovni turneji, ni bilo na odru niti transparenta z bandovim logotipom. Kaj pa bo scena, ko imamo tako muziko? Grindcore je morda znan po kratkih in hitrih pesmih, kar dosega danes že nekoliko komične razsežnosti in vse vrste šal na ta predmet. Tudi pesmi Wormrotov večinoma ne presegajo minute ali dveh (nekaj izjem je le na zadnjem albumu), gre pa za intenzivne komade, ki rinejo človeški um na mejo blaznosti. Tega ne gre pripisati samo tehnični brezhibnosti skupine in nečloveškemu bobnanju Vijesha Ghariwale, ampak tudi sami strukturi pesmi, ki so videti, da bi lahko bile skoraj improvizirane. Kot bi člani skupaj in hkrati imeli iste ideje o razvoju glasbe ter jih razvili na najbrutalnejši način. Podobno kot pri Glisti so tudi Wormrot nastopili praktično brez premorov in komunikacije z občinstvom. Namesto tega so ustvarili neprelomljen tok glasbe oziroma izmenjavanje zvočnih rafalov in d-beat bobnanja, kar so odlično začinili z novimi deli, ki vsebujejo tudi kakšen instrumentalen in bolj atmosferičen komad. Na odru se je odlično izkazal tudi Gabriel Dubko. Vokalist s sicer že zavidljivo kilometrino, njegova osebnost pa se je odlično zlila z originalnimi člani projekta.
Po slabi uri zvočnih kopeli, ki so učinkovale bolj kot toča, je skupina zaključila in prijazno odklonila klice oboževalcev, ki so prosili za še malo glasbe, in sama natovorila kombi.
