Železobeton / Lycanthrope

»Starine« se vračajo. Vstajenje iz groba svojih Interceptor pompozno napoveduje Master Of Dizaster, bolj potiho pa so se po še daljšem odmoru iz »onega« konca Slovenije vrnili murskosoboški thrasherji Železobeton. Od lanskega novembra so le-ti že imeli nekaj koncertov, konec februarja pa so prvič po dolgih letih obiskali še Ljubljano, kjer so jih spremljali Mariborčani Lycanthrope.
Ob napovedanem začetku za deveto uro je pred Channel Zero zgledalo zelo »bogo«. Potencialne obiskovalce si lahko preštel na prste vseh svojih okončin, do začetka koncerta pa je v klub prišla še kaka glava več. Je ljudi premamil glam party in predstavitev humorno erotičnega romana Easy Mucyja v Kranju ali pa nastopajoča nista bila dovolj vabljiva? No, slednje ne bi smelo veljati.
Lycanthrope so se predstavili kot zanimiva zasedba, ki izhaja iz heavy metala, v katerega pa uspešno meša agresivnejše zvrsti, v prvi vrsti thrash, tudi melodični death in če štejemo vokal, še black metal. Pri tej glasbi bi prej pričakoval drugačen vokal, oziroma ta vokal v bolj ekstremni glasbi. Vseeno so Lycanthrope našli posrečeno in dokaj samosvojo kombinacijo. Fantje so odigrali kar dolg lasten repertoar, ki je bil všečen. Skladbe so bile zelo razgibane, od klasičnih heavy delov so prehajali v thrasherijo tipa Megadeth in še trših. Lycanthrope imajo v svojih vrstah res odlično podkovanega solo kitarista, ki je pokazal veliko zanimivih, tehnično zahtevnejših solaž, tako heavy, kot thrasherskih. Ritem kitarist suvereno opravlja svoje delo in pri ritmu naj zaenkrat tudi ostaja. Bobnar (isti kot pri Rockometalcih) in basist pa vseskozi vzdržujeta intenzivnost ritma na visoki ravni. Na odru se še malo lovijo, manjka še pravi skupinski duh, a z več nastopi bo do tega prišlo, frontman pa tudi že kaže, da se razvija v pravo smer. Če si lasten material zasluži pohvale, pa si izbira priredb ne. Fear Of The Dark in Hallowed Be Thy Name sta bili odločno preveč. Mogoče bi ena še šla, še posebej če bi bila publika malo manj »lesena«. Poleg tega pa sta ravno ti dve skladbi najbolj znani po priredbah z ekstremnim vokalom (Graveworm, Cradle Of Filth), tako da bi naslednjič raje kaj drugega.
Proti koncu Lycanthrope se je Channel Zero le malo bolj zapolnil, do začetka nastopa Železobeton pa se je publika že zbrala v zglednem številu. Prišlo je tudi dosti starejših obiskovalcev, ki se Železobeton spomnijo še iz časov preden so se razšli. Železobeton sedaj nastopajo v precej spremenjeni zasedbi kot v osemdesetih in začetku devetdesetih. Frontmanu in solo kitaristu delajo družbo Andrej Grabar za bobni, Robert Ferenček na ritem kitari in Andrej Gorčan na basu. Pred začetkom nastopa so na hitro odigrali eno za ogrevanje in že takrat se je videlo, da je Tadej pravi entertainer. Krajših, zabavnih, hudomušnih nagovorov kasneje med koncertom ni manjkalo. Drugače pa se je žgalo in to konkretno – oziroma kot je povedal kamniški ljubitelj Gerrejevega načina konzumiranja alkohola in Angelripperjevega vlečenja cigaret; to je bilo »Tankard meets Sodom s kančkom Nuclear Assault«. Komadi so padali eden za drugim, med njimi je bilo veliko starejših kot How Do You Like It, Beautiful Crematory, We Want, We Need We Play, Was für eine Frau, Selling The Death in ostalih. Odigrali pa so tudi nekaj novih komadov, pri katerih gre tako kot pri starih za brezkompromisni, surovi thrash metal. Stilu primerno je band na odru živ, poln energije, thrashira kot je treba. Ob naslednji priložnosti si jih le oglejte, če si jih še niste.