Devetdeseta leta so bila nedvomno prelomna v razvoju metala, tako glasbeno kot (sub)kulturno. Seveda vas/nas bo večina ob tem pomislila na (na srečo zgolj začasni) umik death metala v regenerirajoče se podzemlje (čeravno so nekateri govorili o njegovem zatonu) in vzponu drugega vala black metala¹. Precej manj se nas bo spomnilo na druge take dogodke, ki so po moji oceni še bolj stresli metal sceno. Omenil bom dva: prve izdaje Aura Noir so sprožile nove sile prebujanja »retro thrasha« in spet obudile zanimanje za slednjega, medtem ko so avstralski »Makedonci« Pegazus naznanili povratek power metala. Še sedaj se živo spominjam, kako sem pri enem od članov prominentne slovenske (takrat) black metal skupine med norčevanjem iz glasbe imel priliko slišati na Nuclear Blastovem promo CD-ju The Dragon Lies Bleeding. Moj »wau« je v trve black metal okolju izzval božjasten izbruh posmeha, sam pa sem že naslednji dan kupil Glory to the Brave in še danes sem vesel zaradi tega. Prišli so HammerFall in vse, kar je bilo videti speče, je razpelo jeklena krila, si nadelo oklepe, dvignilo kije, sekire, bojna kladiva in meče ter zažgalo metal sceno z novimi silami ustvarjalnosti … In niti nebo ni bila več omejitev.    

In ravno z The Dragon Lies Bleeding se plošča začne. Prijetno žaganje kitar, ki ne zveni, kakor bi se ga snemalo v školjki podzemnega javnega stranišča, že v prvih trenutkih raznovrstno bobnanje pa nakaže, da bo tole nekaj kvalitetnega. Ko se pridruži še Joacimov vokal, ki valuje med srednjimi in višjimi oktavami, je mešanica popolna. Takoj postane jasno, da bo iz tega k višku pognalo nekaj velikanskega oziroma veličastnega … In to se tudi zgodi. Dobimo dinamičen power metal, ki je sam po sebi raznolik in zleze v celoti – ne le z refrenskimi deli – hitro v ušesa.  

Po obdelavi britve vroče je seveda čas, da nastopi hvalnica dobi kovine – The Metal Age! Presenetljivo ne gre za hvalnico ljubemu nam metalu², marveč nečemu bolj abstraktnemu in domišljijskemu. Predvsem bobni so tisti, ki v pesmi ustvarjajo občutek, da je hitrejša, kot je v resnici. Pesem nas ponovno opomni na lepoto powermetalskega kitarskega soliranja. Ravno slednje so potem na nove nivoje ponesle druge skupine, ki so zajadrale po valu glasbene revolucije v metalu, ki so jo s pričujočo ploščo sprožili HammerFall.

Ali obstaja v power metalu kaj bolj logičnega, kot je dvigovanje samozavesti? Temu je posvečena pesem HammerFall. Catchy kitarski akordi in res dramski vokalni začetek odlično ustvarita takojšnjo napetost v pesmi, ki sama postavlja vprašanje: »Kaj pa zdaj?«. Odgovor moči in mogočnosti sledi v najprej višjih oktavah petja ter zborovsko v nižjih oktavah zapetim refrenom »HammerFall, we will prevail […]«, ki sporoča: HamerFall je moč, HammerFall je power (metal)! Gledano na celoto je pesem raznolika, razgibana in dinamična. Vsebuje odlično premišljeno zložene hitrejše in počasnejše dele, ki ob upoštevanju kanonov power metala porodijo enega  večnih hitov skupine.

I Believe je pol balada, ampak brez strahu (starejši poznavalci to seveda veste), to ni zadnja beseda v baladnem jeziku, katero izrečejo HammerFall, marveč le dražilo in prikaz, da padanje kladiva ali padajoče kladivo v svojih jeklenih nedrih varuje ognjeno in čuteče srce … Njeno baladnost napove začetno nedistorzirano igranje kitar, vendar brez strahu, skupina kmalu pokaže, da se pri svojem delu ne bo omejila le na to orodje baladnosti. Prav nasprotno, distorzija v kitarskih žilah je vsaj enako pomemben element ustvarjanja čustvene sile pesmi, kot je tudi prav takemu tipu pesmi pretanjeno prilagojen Joacimov vokal.  

Power metal plošča brez priredbe? No, to skoraj ni po zapovedih, mar ne? In zapovedi se HammerFall držijo – to je Child of the Damned od Warlord. Gre za »power-metalizirano« verzijo heavymetalskega izvirnika, ki mojim ušesom v originalu zveni ljubše od priredbe. Vseeno priredba predstavlja dobro vodilo za ljubitelje HammerFall, da se spoznajo z glasbenim opusom zasedbe, ki je zložila original in katere ime je dandanes v mlajših metalskih krogih premalo prepoznavno.   

Sledi ena najbolj prepoznavnih pesmi na plošči – pravoverno križarska Steel Meets Steel. Meč, križ, pogum in slava – to so glavna sporočila tega lepo zvenečega, ampak precej enostranskega in poenostavljenega pogleda³ na križarje. Sicer pesem vsebuje vse tisto, kar se pričakuje od koncertnega powermetalskega hita: dinamičen tempo glasbe, enostaven refren, testosteron in dramatičnost. To je to: steel meets steel!

Verjetno zaradi obravnave nekoliko bolj težke in seveda še kako aktualne tematike, katere obdelava na powermetalski način mi ne paše najbolj, mi je Stone Cold še najmanj ljuba pesem na plošči. To pa naj nikakor ne pomeni, da je pesem slaba: prav nasprotno – zložena je odlično, saj se igranje vseh glasbil pokaže v odličnosti, medtem ko raba vokalov (tako Joacimov kot raba zborovskega moškega petja refrena) ustvarja povsem ustrezno popolno atmosfero dramatičnosti tematike pesmi.     

Predzadnja pesem je še en hit: Unchained. Power metal »na polno« z meči, kralji, vitezi, bojevitostjo, zmagoslavjem v vencu spevnosti. Več se ne da in tudi ni treba povedati, marveč je pametneje enostavno uživati v pesmi.

In za konec po mojem mnenju daleč najboljša balada, kar so jih HammerFall v svoji celotni diskografiji kdaj posneli, in sicer plošči naslovna Glory to the Brave. Pesem na plošči zaznamuje edino raba slavnostnega, igranju pravega klavirja podobnega zvenečega igranja klaviatur. Kombinacija igranja distorziranih in nedistorziranih kitar balado najbolj ovenča s tem, da slednja ne zveni kot navadno balada, marveč kot prava in čistokrvna powermetalska balada. Sam sem poskusil pesem prevesti v slovenski jezik, in veste kaj? V  delu, ki mi ga je uspelo prevesti, zveni prelepo ter se odlično zliva z glasbo.
 
V poplavi dvanajstih plošč, ki jih je skupina posnela, in armadi izdaj novih ali obujenih powermetalskih skupin menim, da obstaja velika verjetnost, da se spregleda celostna popolnost tega diamanta in detonatorja za obujenje power metala, ki še kar traja in traja. Temu vsled ocenjujem, da za katerega koli ljubitelja power metala enostavno ne more biti dovolj poznavanje zgolj posameznih pesmi s te plošče: poznati mora vse, kot mora vsak ljubitelj heavy metala do obisti poznati vse pesmi z The Number of the Beast⁴. Večno in za vselej.


[1] Omejil sem se na dogodke oziroma pojave, ki so se dinamike razvoja v metalu res dotaknili, in zato teh parih besed ne posvečam pozornosti raznim  »uničevalcem metala« tipa grunge ali še bolj patetičnemu »obujenju« post/neo punka (sprijaznite se: punk IS dead) - po domače komercialnih muhah enodnevnicah, ki so v primerjavi z epoho metala imele svoj en trenutek, da so zažarele in ugasnile.
[2] Brez skrbi, tole ni »heavy metal, or no metal at all…«.
[3] Naj to ne bo razumljeno kot kritika, da ni naloga power metala, da bi sledil znanstvenim zgodovinskim resnicam.
[4] In vsak zaprisežen ljubitelj proga mora znati odigrati celotno diskografijo Spasm.