Nizozemska, dežela tulipanov, sira, nogometa, »prepovedanih substanc« in metal bandov z ženskimi vokali. Tujcem naj bi sedaj na njihovo žalost repovedali uživanje ene izmed naštetih značilnosti. Katera je to, verjetno ni težko uganiti; bandi z ženskimi vokali gotovo ne, te se bo lahko gledalo in poslušalo še naprej. Še naprej pa nastajajo nove tovrstne zasedbe. No, Epica niso ravno najnovejše odkritje, so eno izmed zadnjih, Consign To Oblivion pa je njihov drugi album.
Na področju simfoničnega metala Epica ne odkrivajo nekih novih dejstev (čeprav se v besedilih ukvarjajo s starodavnimi Maji), kar uspešno pa si že ustvarjajo svojo podobo. Lepo kombinirajo metal z orkestralnimi vložki, pri čemer se v to smer ne spuščajo tako močno kot Nightwish pri Once ali celo Therion. Po drugi strani pa ne zanemarjajo trdote in se ne spuščajo v tako hitovske kompozicije kot nekateri tovrstni bandi. Aranžmaji so zastavljeni zelo pompozno, vendar orkestralni elementi in pogosti zborovski vložki ne prinašajo odvečnega balasta, pesmi so lepo grajene, imajo rep in glavo in so zelo pestre, kar se dogajanja tiče. Na vokalnem delu prevladuje odličen mezzo-sopran Simone Simons, ki se ji ni treba skrivati za Sharon den Adel, Floor Jansen itd. Kar se petja tiče, je Simone zelo fleksibilna, »operira« v različnih višinah, se prilagaja atmosferi v skladbah ter odlično usklajuje z zbori. Občasno se v kontrastu pojavljajo moški growli, pri lepi baladi Trois Verges pa v duetu dobi družbo Kamelot frontmana Roya Khana. Album ima veliko zelo dobrih pesmi, naslovni ep, ki vključuje death metalske vložke, še najbolj ponazarja vse njihove značilnosti.
Epica s tem albumom stopajo na pota uspešnih rojakov. Poleg tega da so primerni za ušesa prijateljev teh zvokov, jim bodo prisluhnili tudi fani Therion in Rhapsody. Za slednje sta kot producenta poskrbela mojstra metal simfonike, Sascha Paeth in Miro.

Matjaž