Pet let delovanja, trije studijski izdelki. Vsaj tako se reče, ker če se ne motim, Kripli niso videli studia niti enkrat od blizu. Oba demo posnetka (Adelsberg Frost in De Profundis) in aktualni prvenec Ruševine preteklosti so nastali v bandovem vadbenem prostoru, brez kasnejšega miksanja ali popravljanja s »fotošop« opremo. To, kar so gospodje zaigrali, to slišimo tudi na ploščku. Bolj starošolsko ne gre, od tega načela pa trojica glasbeno tudi tokrat ni odstopila niti za milimeter. Ali kot se je izrazil moj sogovornik: »Obituary z malo bolj kosmatim zvokom.«
V slogu največjih bandov, ki so to postali zato, ker so nekoč pomembno vplivali na razvoj glasbene scene, se tudi Kripl »kot pijanec plota« držijo primarnega, na prvem demu Adelsberg Frost zastavljenega black metala, ki je ravno dovolj unikaten, da je (vsaj v slovenskem prostoru) postal prepoznaven za uho. Toda ker gre pri recenzirani izdaji za njihov prvi celovečerec, ki po dolžini komajda za deset minut prekaša demo posnetke, so si Postojnčani zaželeli še pravega, za svoje razmere pompoznega intra in outra. Zaradi že omenjene podobnosti s predhodnima izdajama je treba Ruševinam preteklosti posvetiti kar nekaj aktivnih poslušanj, s čimer boste dvignili meglo v ušesih in zaslišali hipijevsko sonce sedemdesetih prejšnjega stoletja med uvodnimi kitarskimi linijami v komad Obstoj ali med psihedelično omotičnim vodilnim ritmom komada Potuha.
Pri Kriplih je manj dejansko več, zato tudi album dejansko ne ponuja veliko več. Kljub temu da naslov Ruševine preteklosti diši po kakšni bolj kompleksni zgodovinski razpravi, so njegova glasba in besedila povsem enostavna. Tako kot dejstvo, da je levi liberalizem samo dober in desni nacionalizem samo slab. Je tako?