U.D.O.

Accept so v začetku osemdesetih naredili pravo revolucijo v metalu in bili dolga leta gonilna sila nemškega heavy metala. Njihov zaščitni znak je bil surov vokal Uda Dirkschneiderja, ki je leta 1987 ustanovil nov band U.D.O. Z njim je posnel štiri albume, nato pa zaradi Accept reuniona začasno prekinil z delovanjem. Leta 1996 so Accept dokončno prenehali s kariero in Udo je ponovno aktiviral U.D.O. Sledili so še štirje studijski albumi, vmes pa še koncertni Live In Russia. Na njem je bilo polno skladb, ki so jih tako Accept kot U.D.O. igrali zelo poredko, manjkale pa so klasike kot Balls To The Wall, Metal Heart in podobne. Mnogi fani so jih pogrešali in tako je konec avgusta prišel na vrsto nov koncertni album ter prvi DVD, Nailed To Metal. To je bila tudi prva tema intervjuja z Udom, s katerim sem se pogovarjal dan pred nastopom na Bang Your Head!!! festivalu.


MATJAŽ:
Pripravljate svoj prvi DVD.

UDO:
Je že končan, izide 25. avgusta.

MATJAŽ:
Kaj lahko pričakujemo?

UDO:
Kaj naj rečem, uh, veliko stvari, he, he. Na nek način lahko rečeš, da DVD predstavlja celotno U.D.O. zgodovino, od leta 1987 do 2001, do turneje za Holy album. Videli boste koncert iz Rusije, deset videospotov, nekaj videospotov, ki jih še ne poznate, šest še neizdanih pesmi, vse U.D.O. člane od začetka do leta 2001 in vsa besedila vseh naših izdanih albumov so na njem. Na vsako pesem lahko klikneš in jo poslušaš, imamo veliko materiala iz zaodrja iz Rusije, Amerike, v bistvu celotno zgodovino.

MATJAŽ:
Več stvari kot na Accept DVDju.

UDO:
Veliko več, definitivno.

MATJAŽ:
Isti dan izide tudi naslednji live album, Metal Mayhem – The Missing Tracks?

UDO:
Ja, vendar je naslov sedaj spremenjen v Nailed To Metal. Ne vem, vprašali so me, ali mi je vseeno, da imata DVD in CD enak naslov. Vseeno mi je. Koncertni album v resnici ni bil načrtovan, a ko smo izdali Live From Russia, je veliko fanov pogrešalo stare Accept klasike in nekatere druge U.D.O. pesmi. Album smo snemali v Rusiji, kjer nikoli ne veš, kaj se lahko pripeti, zato smo za vsak slučaj koncerte snemali že prej na evropski turneji. Imeli smo srečo, ideja je prišla, da izdamo nov CD s pesmimi kot Metal Heart, Restless & Wild, Fast As Shark in nismo vedeli, če še imamo posnetke, he, he, a na srečo smo jih našli. Torej, CD ni bil planiran, a skupaj z DVDjem je nekaj posebnega za naše fane. Čez dva tedna pa začnemo s pisanjem za nov studijski album.

MATJAŽ:
Live From Russia mi je zelo všeč, ker je na njem veliko pesmi, ki jih dolgo ali nikoli niste igrali.

UDO:
To je bilo bistvo tega albuma. Na njem je nekaj Accept pesmi, ki jih z Accept nikoli nismo igrali. Z Accept smo izdali Staying Alive, Live From Japan, All Areas Worldwide in vse pesmi z njih so že na živih CDjih, zato smo rekli, da bomo naredili stvar bolj zanimivo. Veliko ljudi si je vedno želelo slišato pesmi z Accept albuma Russian Roullete in z njega smo za Live From Russia vzeli tri pesmi. Odločili smo se, da izpustimo klasike, kar pa ni bilo po okusu drugih. Zato sedaj izdajamo Nailed To Metal – The Missing Tracks.

MATJAŽ:
Zakaj ste se odločili posneti album v Rusiji? Kot vem imate tam nek poseben status?

UDO:
Seveda imamo v Rusiji poseben status, U.D.O. smo tam kar veliki. A glavni razlog je bila atmosfera v občinstvui, tam je nekaj posebnega. Ne moreš je primerjati z Ameriko, Evropo, drugačna je. Rekli smo si, da če bomo imeli kdaj priložnost snemati koncertni album v Rusiji, bomo to tudi storili in sedaj smo zadovoljni.

MATJAŽ:
Vrniva se sedaj v stare čase. Povej, kakšno vlogo so Accept imeli v zgodovini heavy metala?

UDO:
Jaz osebno sem to spoznal zelo pozno, he, he. Mislim, da so bili Accept inspiracija veliko bandom, da so se začeli ulkvarjati s takšno glasbo. Še posebej sem to opazil tu v Nemčiji. Ko smo z Accept izdali Breaker album, se je veliko nemških glasbenikov zgledovalo po njem in želeli so posneti tak album. Accept so nekako kreirali nov zvok, nov metal stil. Seveda je bil moj vokal nekaj izrazitega, ni običajen vokal, nekaj kot lalalalala, je unikaten. Tudi v Ameriki smo bili inspiracija za mnoge bande, a to smo ugotovili šele kasneje, he, he.

MATJAŽ:
Kakšno vlogo imajo sedaj U.D.O.?

UDO:
Ljudem je vseeno, ali gre za U.D.O. ali Accept. Sedaj smo U.D.O., a na albumih bi lahko pisalo tudi Accept. Imamo enak stil, vokal je enak. Sedaj sicer nimamo Wolfa Hoffmana, ki je imel svoj značilen stil igranja kitare, a celotna osnova je 80% Accept. Sedaj, ko je ljudem jasno, da se Accept ne bodo vrnili lahko rečem, da imamo v tem poslu kar dober položaj. Vendar ko smo z U.D.O. začeli v drugo, potem ko smo dokončno končali z Accept, temu ni bilo tako. Tisti časi so bili zame zelo težki, kajti ljudje so razmišljali v tem smislu: »OK, Udo je izdal solo album in sedaj se definitivno vračajo Accept.« Šele po treh albumih je bilo ljudem jasno, da je z Accept konec.

MATJAŽ:
Mislim, da je na zadnjih dveh U.D.O. albumih glasba res takšna kot pri Accept.

UDO:
Vidiš. Sedaj, še posebej za zadnjo turnejo za Man And Machine, je bilo zame in za band zelo težko spraviti skupaj set listo. Seveda bodo ljudje slišali 50% Accept in 50% U.D.O. pesmi, a na izbiro imamo tako veliko albumov in natančno vem, katerih pesmi ne smem izpustiti, tako da ostane zelo malo prostora za vključitev kakšne nove pesmi. Sestavljanje set liste je res prava nočna mora. Vem, da ne moremo zadovoljiti vseh. Vedno po končanem koncertu fani pridejo k meni in sprašujejo, zakaj ne igrate London Leatherboys, zakaj ne They Want War, zakaj ne tega in tega. Odgovorim jim, da naslednjič, vedno ne moremo igrati vsega.

MATJAŽ:
Koncerti bi morali trajati vsaj štiri ure.

UDO:
Seveda. Kar bomo igrali jutri, je nekakšna parada hitov. Same klasike, kot lani v Wacknu. Posebno na festivalih je tako, ne na normalnih koncertih, ko smo na turneji. Ljudje želijo imeti zabavo, vem, da si želijo slišati te pesmi, ne morejo si predstavljati, da bi jutri izpustili klasike in odigrali čisto drugačno set listo. »Kaj je zdaj to,« bi se spraševali, he, he. Ljudje me včasih sprašujejo, če se še nisem naveličal vedno igrati pesmi kot Princess Of The Dawn, Fast As A Shark, Balls To The Wall. Zakaj? Zame osebno je vedno zanimivo opazovati, da te pesmi še vedno delujejo, tako pri starejših kot pri zelo mladih. Pesem kot Princess Of The Dawn ima že enaindvajset let, starejša je od veliko fanov.

MATJAŽ:
Kako se je kaj spremenilo vaše delo, če ga primerjaš z osemdesetimi, s tem mislim na pisanje pesmi, snemanje in podobno?

UDO:
Nič se ni spremenilo. Pri U.D.O. je tako kot je bilo pri Accept. Enako je, nič se ni spremenilo v komponiranju, v načinu dela. Še vedno je naša miselnost zelo profesionalna, pred vsakim snemanjem ali turnejo o vseh stvareh zelo pozorno premislimo. Ljudje me sprašujejo, kako lahko po vseh teh letih, v katerih sem napisal ogromno pesmi, to še delam. Ne vem, na nek način imamo srečo. Ponavadi nam vzame dva ali tri tedne in imamo dvajset do petindvajset pesmi. Sicer ne še končanih, a po dveh, treh tednih zelo koncentriranega dela jih imamo in začnemo delati na njih. To je tudi zame vedno zelo zanimivo. Včasih ko se bliža čas snemanja, se sprašujem, če bom imel dovolj idej, a potrebujem le dan ali dva in stvari stečejo. Tega ne morem razložiti, he, he.

MATJAŽ:
Kako pa se je spremenil glasbeni posel?

UDO:
Glasbeni posel se je zelo spremenil, če ga danes primerjam z osemdesetimi. Takrat je bilo veliko manj bandov. Lažje je bilo, a danes je tako veliko bandov. V osemdesetih so založbe delale na bandih, ne le za en ali dva albuma, band so gradili za pet ali šest albumov. Če danes mladim bandom ne uspe s prvim albumom, pride na vrsto že naslednji. Za mlade bande je to zelo težak posel. V tej situaciji ne bi želel začeti z novim bandom, to bi bila nočna mora. Preveč ljudi se potika okrog, ki nimajo pojma o tem poslu. To je žalostno, a to je že druga stvar, posel, he, he.

MATJAŽ:
Pred nekaj leti si začel s svojo založbo Breaker Records.

UDO:
Ja, ker nisem bil preveč zadovoljen z veliko ostalimi založbami. Ko sem spet začel z U.D.O., smo prva dva albuma izdali na G.U.N. Records. To je bilo še staro partnerstvo, so namreč del BMG, kjer sem bil dolgo časa in mi ni bilo težko preiti na G.U.N. Ne morem reči, da je bilo na G.U.N. slabo, nisem pa razumel njihove miselnosti. Prišli so namreč k meni in rekli, da jih ne zanima celotna Evropa, ampak samo Nemčija. Rekel sem, da Nemčija za nas ni najpomembnejša, da igramo skoraj povsod. To je bilo tisto, kar mi ni bilo všeč, nisem bil zadovoljen z njihovim mišljenjem. Potem sem se odločil, da ne bom več podpisal s kakšno novo založbo, ampak ustanovil svojo. Najprej je bila mišljena samo za U.D.O., potem sem dobil še nekaj drugih bandov, vendar so U.D.O. prioriteta, načrte imamo do leta 2006 in vem, da bomo naslednji dve ali tri leta zelo zaposleni. Tako da trenutno nimam časa, da bi podpisal s kakšnim novim bandom.

MATJAŽ:
Menjaš pa založbe za distibucijo. Za Holy je bil to Nuclear Blast, za Man And Machine pa SPV.

UDO:
Še vedno sem pri SPV, vendar pa DVD in live album izideta na AFM Records. Potrebujem nekoga, ki zame ureja posle, za to nimam časa. Mislim, da dobro delajo, tudi z Masterplan, Edguy, Annihilator in te stvari vidim. Dobro je za U.D.O., da vidim, kako delajo pri AFM. Če dobro delajo nikoli ne veš, lahko se zgodi karkoli. Če je pri AFM boljše za U.D.O. ...

MATJAŽ:
Kar me pri tebi in U.D.O. impresionira so zelo dolge turneje. Kako zdržiš?

UDO:
Poskušam živet zdravo, kadim he, he. Pogosto grem na pregled k zdravniku, približno vsake pol leta, vsake štiri mesece pa si dam pregledati sluh in do sedaj je bilo še vse v redu. Na turneji se moraš paziti. Ne moreš iti ven vsak večer in ga žurati. Seveda se kdaj napiješ, ne živimo kot duhovniki ali kaj takega, vendar tega ne moreš početi vsak večer. Če to delaš dva ali tri tedne, greš lahko kmalu domov. Za Man And Machine smo bili na turneji skoraj eno leto, vmes smo seveda imeli nekaj prostih dni. Lani novembra smo imeli zadnji koncert na Češkem in takrat sem rekel stop. Drugače bi bili še vedno na tej turneji. Lepo je videti, da smo zaželjeni, še posebej letos smo dobili veliko ponudb, vendar smo rekli ne. Letos izdajamo DVD, zanj je bilo veliko dela in končali smo ga pred štirimi tedni, čez dva tedna začnemo delati na naslednjem studijskem albumu. Mislim, da je bilo dobro po šestih ali sedmih letih skoraj neprestanih turnej vzeti eno leto z več počitka, potem vsi vemo, kaj sledi.

MATJAŽ:
So še kakšne države, kjer bi radi igrali, pa še niste?

UDO:
Ja, še nikoli nisem bil v Avstraliji, Sloveniji, Turčiji. V Turčiji bomo odigrali štiri ali pet koncertov, imajo zelo dobro sceno. Potem Wales in Južna Amerika, kjer bomo začeli naslednjo turnejo. Do sedaj smo tam igrali samo v Argentini, zdaj pa bomo šli v Brazilijo, Čile, Bolivijo, Peru. Potem Kitajska in Afrika, a Afrika ni ravno dežela za turneje. Slišal sem, da lahko igraš v Dubaju ali Kuvajtu, nekaj takega. Tam je veliko vojakov, tujih delavcev. Dio je nastopil tam. Drugače pa sem bil že skoraj povsod.

MATJAŽ:
Kako pa se na na turneje in zaposlenost odziva tvoja družina? Lani v Wacknu je ob robu odra stal mlad fant, čisto podoben tebi.

UDO:
To je bil moj sin. Moja žena je vedela s čim se ukvarjam, ko sva se spoznala. Na začetku, ko še nisva imela otrok, je včasih šla z mano na turnejo, zdaj pa z otroki ostane doma. Če igramo v Evropi, recimo Nemčiji, Belgiji, Švici ali Italiji, potem še gre včasih z mano. Drgače pa s tem nikoli ni imela problemov. Mislim, da na nek načini niti ni tako slabo biti malo bolj stran od doma. Ko pridem nazaj je tako kot na začetku, ko sva se spoznala. Odnos nekako ostane svež, kar je mogoče boljše kot da ženo vidiš vsak dan. Zdaj ko sem doma že skoraj celo leto me že sprašuje, kdaj se začne naslednja turneja. Ko si doma seveda delaš v studiu, jaz sem delal za DVD, vendar prideš zvečer domov. In začnem čutiti, da moram spet na turnejo. To rad počnem, kaj naj rečem.

MATJAŽ:
Imata tvoja otroka rada tvojo glasbo?

UDO:
Hči ne, bolj so ji všeč Linkin Park, Eminem, nekoliko težja glasba, a ne heavy metal. Za sina pa lahko rečem, da ga bolj zanima heavy metal. Igra bobne, kar je čista nočna mora, ampak ga zanima, drugače pa poje tudi v zboru in hodijo na turneje, nekaj koncertov imajo v Franciji. Tako je to, he, he.

MATJAŽ:
Če pogledaš festivale, so headlinerji vedno starejši bandi. Vidiš kak mlajši band, ki b lahko zamenjal U.D.O.? Danes so Hammerfall skoraj headlinerji.

UDO:
To je vedno zanimivo. V prejšnjem intervjuju je bilo enako vprašanje. Zanimivo je, da so na festivalih headlinerji zmeraj bandi kot Iron Maiden, Ozzy Osbourne, Dio, Saxon, Motörhead in tudi večina ostalih bandov je starejših. Trenutno ne vidim nobenega mladega banda, še posebej v tej zvrsti glasbe, ki bi zapolnil to mesto. Meni osebno, kar se mi zdi da manjka pri mladih je osebnost, karakter. Nekaj je res dobrih bandov, vendar ko jih poslušaš in gledaš, vidiš, da slemajo, vseeno pa nekaj manjka. Ni nikogar s karizmo, nikogar kot Dee Snider, Bruce Dickinson. Težko to rečem, vendar je res. Mogoče bodo to mesto nekega dne zapolnili Hammerfall, ti so na dobri poti. Veliko so se učili od nas. Videl sem jih pred nekaj leti, vendar sem jim rekel, naj nadaljujejo, naj se učijo. So moji dobri prijatelji in za veliko stvari so me spraševali, kako naj jih izpeljejo. Opozoril sem jih, na kaj morajo biti pozorni, kaj narediti. Zapomnili so si in dobro delajo.

MATJAŽ:
Še kakšen drug band?

UDO:
Kaj naj rečem? Running Wild so star band, enako Helloween.

MATJAŽ:
Mogoče Edguy?

UDO:
Edguy? Edguy so dobri. To je dober primer. Mislim, da bo njihov čas še prišel. Zelo trdo delajo, so zelo dober band.

MATJAŽ:
Kaj pa bandi kot Children Of Bodom, In Flames?

UDO:
(se nakremži) Definitivno sem že slišal o njih, vendar si ne zapomnim imen. Slišim dobro pesem, vprašam po naslovu in imenu banda, nekdo mi pove in če me vprašaš naslednji dan, stvar pozabim. To je problem, težko si zapomnim imena. Včasih na festivalih k meni pridejo ljudje in rečejo: »Živjo Udo, se me spomniš? Hm?« Nekaterih obrazov se spomnim, vendar jih je veliko preveč.

MATJAŽ:
Torej se bolj zanimaš za klasičen heavy metal, ne za druge zvrsti metala?

UDO:
Zvrsti metala? No, nekatere zanimive bande imenujejo za death metal, ti imajo nekaj zanimivih pesmi. Seveda poslušam tudi tako glasbo, samo da vidim, kaj delajo. Vendar ko sem doma, prižgem radio in poslušam običajno glasbo. Seveda ko bandi kot Metallica, Iron Maiden, Ozzy Osbourne in drugi taki bandi izdajo novo ploščo poslušam, kaj so naredili. Nisem pa v celoti informiran o dogajanju v heavy metalu.

MATJAŽ:
Za konec še nekaj načrtov...

UDO:
Do konca leta bomo poskusili izdati nov album, vendar mislim da bo izšel v začetku prihodnjega. Potem februarja začnemo s turnejo v Južni Ameriki, sledi Evropa, kjer bomo imel zelo dolgo turnejo. Veliko bo novih držav, po desetih letih bomo igrali na Poljskem, vseh baltskih državah, Turčiji, upam da tudi v vaši državi in ponovno v Grčiji. Tam smo lani nastopili na festivalu na Kreti, bilo je dobro in želijo nove koncerte. V mislih imamo še Izrael, kamor pa trenutno ne bi rad šel. Bomo videli, kakšna bo situacija naslednje leto. Poleti nas nato čaka veliko festivalov. Letos je po nas spraševalo petnajst ali šestnajst festivalov. Rekli smo ne, razen Bang Yur Head, za katerega smo se zmenili že dolgo nazaj. Ponavadi za en koncert rečemo ne, ker je preveč dela. Vendar je tudi dobro, da narediš kak koncert in se potem vrneš ter začneš delati za naslednji studijski album.