Symphorce

Symphorce so v začetku januarja izdali odličen album Twice Second, enega najboljših metal albumov sicer še mladega leta. Še pred njegovim izidom so se kot predskupina Grave Digger odpravili na turnejo, ki so jo zaključili dan pred prihodom »grobokopačev« v Ljubljano. Zelo dobri odzivi na turneji in za album kažejo na to, da band stopa po stopinjah Brainstorm in Freedom Call, zasedb, v katerih igrata Symphorce člana Andy B. Franck in Cedric Dupont. S slednjim sem se pogovarjal dober teden dni po koncu turneje.


MATJAŽ:
Pozdravljen, kako gre?

CEDRIC:
Mrzlo je kot hudič, veliko je snega, drugače pa kar ok.

MATJAŽ:
Tudi tukaj ga je dovolj, a v glavnem v hribih.

CEDRIC:
Pri nas ga je veliko, prava zima je tu v Švici, kaj pa drugega, he, he.

MATJAŽ:
Potem sigurno kaj smučaš.

CEDRIC:
Ne, ne. Pravzaprav niti ne znam, nikoli se nisem učil. Trenutno se počutim prav udobno tu doma v topli sobi in dajem intervjuje, he, he.

MATJAŽ:
Pred dobrim tednom ste končali turnejo z Grave Digger. Kako je bilo?

CEDRIC:
Bilo je absolutno enkratno. Res nismo pričakovali tako dobrega odziva s strani fanov. Pravzaprav sploh nismo vedeli, kaj pričakovati, kajti Grave Digger so veliko bolj tradicionalen heavy metal band od nas in nismo bili prepričani, če bo njihovo občinstvo ob naših nastopih pokazalo pravo moč in emocije. A na koncu, če pogledam nazaj, lahko rečem le, da je bilo enkratno. Imeli smo neverjetno veliko headbangerjev in mosh pitov, res je bilo super gledati ljudi, ki so noreli ob naših nastopih. To je bilo odlično.

MATJAŽ:
Mislim, da ob takšni glasbi niti ne sme biti drugače.

CEDRIC:
V glavnem smo igrali pesmi s PhorcefulAhead albuma, nekaj smo jih tudi s Twice Second, a zadnji album je izšel šele sredi turneje. Tako so ljudje gledali naše nastope še pred izidom albuma in novih pesmi niti niso poznali, razen nekaterih, ki so obiskali našo spletno stran in poslušali nekatere izseke. A bilo je enkratno opazovati, kako je publika norela tudi pri novih skladbah. Veliko je bilo povratne energije, kričanja, super je bilo.

MATJAŽ:
Gledal sem vas lani v Wacknu in bilo je zelo v redu. Andy je odličen frontman in videti je bilo, da vsi uživate na odru.

CEDRIC:
Absolutno, čeprav je bilo v Wacknu kar težko. Bilo je prekleto vroče in soparno v šotoru in poleg tega sem dve uri pred tem igral s Freedom Call in tisti večer sem bil kar izmučen. A bilo je veliko zabave in mislim, da smo imeli v Wacknu dobro publiko.

MATJAŽ:
Ponavadi se na zadnji dan turneje dogajajo kakšne nenavadne, smešne stvari. Je bilo tudi v Münchenu kaj takšnega?

CEDRIC:
Pravzaprav smo se z Wizard zabavali skozi cela dva tedna in za zadnji dan turneje nismo pripravljali kaj posebnega. Vseskozi so bili kakšni štosi. A bilo je odlično na koncertu, ko so Grave Digger igrali zadnjo pesem Heavy Metal Breakdown, smo vsi od Wizard in Symphorce prišli na oder, skupaj headbangali, peli skupaj z Grave Digger in bilo je res kul. Potem smo se na odru en drugem zahvaljevali za turnejo. Nič spektakularnega ni bilo, nismo razstrelili nobenih bobnov, he, he, he. Bilo je zabavno in zelo glasno. Z Grave Digger smo se imeli res odlično, so zelo prijazni fantje, zelo pošten odnos imajo do predskupin.

MATJAŽ:
In kako ti je všeč življenje na turneji?

CEDRIC:
Nedvomno uživam, ko sem na turneji. Zame je to vedno prava avantura. Dober občutek je iti stran od svojega doma, od okolja, kjer živiš običajno življenje. Greš na turnejo in se zabavaš, zabava sledi zabavi in igraš veliko koncertov, vso energijo lahko sprostiš v pesmi, ki si jih prej napisal, kar mi je zelo všeč. Če daje publika odlično reakcijo, potem je še bolj čudovito. Predvsem pa je veliko zabave in lepih deklet, he, he.

MATJAŽ:
Glasbeniki včasih pravijo, da ko pridejo na turnejo, na plan pride njihova druga osebnost.

CEDRIC:
Ne bi rekel, da je tako tudi pri Symphorce, kajti naša druga osebnost je enaka prvi.

MATJAŽ:
Ponavadi to slišiš od Fincev.

CEDRIC:
Ja, oni so zelo umirjeni in ko pridejo na turnejo, se jim čisto odtrga. Čisto možno je ja, Finci so drugače tako sramežljivi, ne, sramežljivi ravno ni prava beseda. Ko si na turneji, si vseskozi v odličnem razpoloženju. No, vsaj večino časa. Če kaj zboliš, potem je biti na turneji pravo sranje. Če dobiš angino ali kaj podobnega. Včasih zna biti res naporno, a dokler si zdrav, se zabavaš in se odlično razumeš z ostalimi bandi, potem je življenje na turneji res odlično, pravo doživetje.

MATJAŽ:
Dan po koncertu v Münchenu so Grave Digger prišli k nam v Slovenijo. Škoda, da tudi vas ni bilo zraven.

CEDRIC:
Ja, ko smo v ponedeljek prišli domov, smo razmišljali: »Prekleto, zakaj nismo mogli odigrati cele turneje z Grave Digger.« Vsi v bandu smo bili res žalostni, seveda bi z veseljem igrali tudi pri vas, a od vsega začetka je bilo mišljeno, da igramo po Nemčiji, Avstriji in Švici. Kako pa je bilo na koncertu?

MATJAŽ:
Bilo je super, odlično vzdušje, publika, igrali sta dve predskupini, hrvaški band Undercode, naši Requiem in nato Grave Digger.

CEDRIC:
Odlično. Ok, do sedaj nam še ni uspelo priti v Slovenijo, resnično pa upam, da nam bo uspelo kdaj v prihodnosti.

MATJAŽ:
Prebral sem tvoj tour report, kjer si napisal, da pridete igrati tudi le za seks, droge in zastonj žvečilne, he, he.

CEDRIC:
He, he, he, res upam, da nam bo uspelo priti še v ostale države, kjer še nismo bili, da tudi tam dobimo nekaj zastonj žvečilnih he, he. Drugače pa od vsepovsod dobivamo odlične odzive in trenutno že načrtujemo posamezne koncerte v drugih državah, poleti pa bomo igrali tudi na nekaterih festivalih. Ne vem, če imate v Sloveniji kaj festivalov, a če jih imate, potem pojdite do organizatorjev in zaprosite za Symphorce, he, he. Spominjam se, da naj bi bil lani festival v Sloveniji, istočasno kot Metalfest Vienna (hm, ne bi vedel, op. av.) Tam naj bi igrali s Freedom Call, a na koncu je bilo vse odpovedano. Upajmo, da bomo nekoč s Symphorce lahko prišli v Slovenijo in imeli veliko zabavo z veliko žvečilnih gumijev, he, he.

MATJAŽ:
Poleg Symphorce igraš tudi pri Freedom Call, Andy pa pri Brainstorm. Sedaj je Symphorce še manjši band od obeh. Torej dvakrat drugi kot Twice Second. Ima mogoče album zato tak naslov?

CEDRIC:
Oh, ne, absolutno ne, a ideja je odlična. Pravzaprav si ti prvi, ki je to omenil, he, he. Za tem naslovom ni nobenega pravega pomena. Twice Second ne nosi nobenega sporočila in nimo nobenega pomena. Sliši se odlično, nastal pa je kot igra besed. Andy se je domislil naslova in nam ga predstavil: »To bo naš četrti album, pojdimo se igro besed, dvakrat dva je enako štiri, torej album številka štiri – Twice Second. Za tem naslovom ni nič drugega kot neko brezvezno sranje he, he, he.

MATJAŽ:
A album je odličen. Ko ste izdali PhorcefulAhead sem si mislil, da boste težko naredili boljšega, a vam je uspelo.

CEDRIC:
Sliši se super, bodi pripravljen na naslednjega, he, he. Mislim, da je Twice Second le naslednji korak po PhorcefulAhead. Ponovno smo bolj odrasli kot glasbeniki in pisci pesmi. Twice Second sva napisala z Dennisom. Ok, Andy je pesmim prispeval svoje vokalne melodije in besedila. To ni album, pri katerem smo si zelo domišljali, kako bi moral zveneti, nastal je dokaj spontano. Dennis je pisal svoje pesmi doma, jaz pa svoje tu v Švici. Le vključila sva kitare in se igrala s kitarskimi riffi. Pravzaprav, prva pesem, ki sem jo napisal za album je Tears, ki se začne s čistim intro riffom. To je bil tudi prvi riff, ki sem ga napisal za Twice Second. Naš ritem kitarist Markus je z menoj sodeloval pri pisanju Cause Of Laughter in Two Seconds To Live. Mislim, da je na albumu več kitarskega napada, kot na PhorcefulAhead. Če ju primerjaš med seboj vidiš, da na novem ni teh mogočnih vokalnih refrenov, Andy se je sedaj dosti igral z vokalnimi efekti. Mislim, da je to album za vsakogar. Igramo power, melodic, metal osemdesetih, thrash, praktično vse in lepo je slišati, da smo naredili boljši album od Twice Second. Pomembno je narediti korak dalje. Seveda pa je to vedno stvar okusa. Nekateri ljudje mi pravijo tudi, da jim je PhorcefulAhead boljši album. No, za vsakogar ne moreš vedno narediti po njegovih željah. Imaš pesmi, ki so boljše nekaterim, obenem pa so slabše drugim in obratno. A najbolj pomembno je, da vsi lahko uživajo ob njem in da so nam všeč naše pesmi. V kolikor smo prepričani, da bomo naredili dober album, potem je vse v redu, gremo v studio in ga posnamemo.

MATJAŽ:
Pri Symphorce igraš bolj riffovsko orientirano kot pri Freedom Call, kjer igraš bolj melodično. Kateri način igranja ti je bolj pri srcu?

CEDRIC:
Težko rečem. Res uživam v igranju pri obeh bandih. Rekel bi, da kar se tiče moje vložene energije, ki jo dajam bandoma, sta Symphorce in Freedom Call na isti ravni. Zame osebno kot glasbenika je res zanimivo igrati v dveh bandih, ki sta si tako različna, zvenita tako različno. Jaz osebno poslušam vse, od starih Helloween do Pantera. Zelo uživam pri igranju melodičnih stvari in petju več back vokalov pri Freedom Call. Po drugi strani pa v meni tiči agresivna zver, ki želi igrati tudi pri Symphorce. Zame bi težko bilo boljše.

MATJAŽ:
Zakaj pa si se sploh odločil postati kitarist?

CEDRIC:
Bil sem velik Guns N' Roses fan. Slashove plakate sem imel po celi svoji sobi.

MATJAŽ:
Slash je torej tvoj idol?

CEDRIC:
Ja, Slash in James Hettfield, v svoji sobi sem imel svoje dni veliko njunih plakatov, ko sem imel dvanajst, trinajst let. Zdela sta se mi tako zelo kul s svojimi kitarami in tudi sam sem si želel biti tako kul, he, he, he. To je bila prva stvar, ki mi je prišla na misel, ko sem razmišlal, s čim se ukvarjati. Resnično uživam v igranju kitare, to je moja glavna strast. Zame je najboljša stvar v življenju poslušati dobro glasbo, igrati glasbo, seksati in žvečiti žvečilne gumije, he, he, he.

MATJAŽ:
V osemdesetih je veliko bandov nastajalo samo zaradi tega, ker so si želeli ženske.

CEDRIC:
Ja, he, he, vendar to pri meni ni bil razlog, ko sem imel enajst let, še nisem razmišljal o tem. Kot prvo je le ta strast, ki pride na dan pri igranju kitare. Če imaš odličen koncert in ob tem še dobro odigraš kitaro, potem je to super občutek. Zelo težko opišem, če kdo od vaših bralcev igra kitaro, potem točno ve, o čem govorim.

MATJAŽ:
Dosti dobrih kitaristov imamo pri nas.

CEDRIC:
Na zdravje vsem kitaristom, he, he. Tudi bobnarji in basisti so v redu, pevci se včasih obnašajo kot dive, a tudi oni so totalno ok, he, he.

MATJAŽ:
Ok, na začetku sta bila tvoja heroja Slash in James. Kaj pa kasneje, si odkrival kitariste le v heavy metalu ali tudi v drugih zvrsteh?

CEDRIC:
Seveda tudi drugod, ves čas ne poslušam le heavy metala, dosti poslušam tudi blues. Ko sem spoznal Slasha in Jamesa sem mislil, da sta najboljša na svetu. Potem pa sem dobil Mr. Big CD, kjer je kitaro igral Paul Gilbert in bil sem čisto šokiran. »To ne more biti res, nihče ne more biti boljši kot Slash, kaj se tu dogaja?« sem si mislil. Tako je tudi Paul Gilbert postal eden mojih idolov, obožujem njegovo igranje kitare. Nato sta prišla še Timo Tolkki in Yngwie Malmsteen, dolgo so me navduševali vsi ti hitroprsti kitaristi in čez nekaj časa sem se vrnil nazaj h kitaristom, ki igrajo z občutkom. Slash je seveda eden izmed njih, oziroma tudi Dimebag Darrell, on je pravi »riff monster«, pa tudi Zakk Wylde. Potem je tu Joe Satriani, on sicer ni v heavy metalu, bolj v rocku in rad eksperimentira, ali Steve Vai in vsi ostali kitarski heroji. Kot sem že dejal, poslušam tudi blues, na primer John Lee Hookerja, BB Kinga, veliko dobrih kitaristov igra blues. Mislim, da je pomembno, da si odprt tudi do drugih zvrsti. Za glasbenika in skladatelja je pomembno, da posluša tudi stvari, ki niso heavy metal. Tudi pop glasbo poslušam včasih, s tem si širim svoja obzorja.

MATJAŽ:
Pri tem verjetno v heavy metal prineseš nekaj novih elementov?

CEDRIC:
Absolutno. Če poslušaš moje kitarsko igranje potem lahko slišiš, da poslušam blues, oziroma, če vzameš nekatere nove pesmi lahko opaziš, da so mi všeč tudi Korn. Karkoli že poslušaš oziroma lahko tudi gledaš različne filme, vse to lahko preneseš v svojo glasbo in besedila. Kadarkoli poslušam druge bande poizkušam najti nekaj, kar bi lahko prenesel v svoje kitarsko igranje.

MATJAŽ:
Misliš, da lahko nekoč postaneš idol mladih kitaristov?

CEDRIC:
To bi bilo odlično he, he, he. Včasih se dogaja, da ljudje po koncertih pridejo do mene in mi govorijo: »Igraš tako odlično, kako to, da še nikoli prej nisem slišal zate?« Teh pohval ne razumem, jaz sem še nihče, he, he. Res je očarljivo in lepo je slišati, da je ljudem všeč moje kitarsko igranje. Sebe si ne morem predstavljati na naslovnici revije Guitar World, a nikoli ne veš. Zame je bilo zelo pomembno, da nisem poslušal le hitroprstih kitaristov. V neki točki lahko postane frustrirajoče, če ne igraš tako hitro kot Paul Gilbert, zato je zelo pomembno, da si izoblikuješ nek svoj stil, vsaj deloma. Včasih manj pomeni več in to imamo pri Twice Second. Album ima pesmi, ki so praktično brez kitarskih solaž, na primer Cause Of Laughter, In The Cold, kjer solaže niti niso potrebne. Dandanes ni pomembno, da si zelo hiter kitarist, kajti obstaja veliko kitaristov, ki bodo vedno hitrejši od tebe. Pomembno je, da igraš kvalitetno in še bolj to, da pišeš dobre pesmi in igraš v dobrem bandu. Edino na tak način lahko danes prepričaš ljudi. Biti dober kitarist še nič ne pomeni. Če igraš slabe pesmi v zanič bandu, potem se nihče ne bo zanimal zate. Tako je to.

MATJAŽ:
In kje si ti igral pred Symphorce in Freedom Call?

CEDRIC:
Symphorce sem se pridružil malo pred Freedom Call. Pred tem pa sem imel tu v Švici svoj heavy metal band, ki je igral nekje v stilu Metallice in Iron Maiden. Potem sem igral v Metallica cover bandu, kjer smo igrali le pesmi iz obdobja Kill'em All do Master Of Puppets. Bilo je zelo zabavno in zelo mi je pomagalo pri napredovanju kitarskega igranja. Če želiš napredovati kot ritem kitarist, potem so Metallica pesmi idealne za to. James Hettfield je pravi »riff monster«. Če pogledaš Master Of Puppets, ti je vse jasno. V teh dveh bandih sem igral in kadarkoli se mi je ponudila priložnost sodelovati pri kakšnem drugem projektu, sem jo izkoristil. Za nekatere druge bande sem posnel nekaj solaž in to je bilo kul, ker sem si s tem pridobil novih izkušenj.

MATJAŽ:
Kaj pa misliš o St. Anger?

CEDRIC:
Bedno, totalno sranje. Za v smeti, he, he. Poglej, sem velik Metallica fan in bil sem eden izmed tistih, ki so kupili album takoj, ko je prišel v trgovino, ne da bi ga pred tem kaj poslušal. Vsi so govorili, da je nov Metallica album zelo heavy in zato sem si mislil, da mora biti dober, da ga moram takoj kupiti. Ko pa sem dal CD doma v stolp, sem bil šokiran.

MATJAŽ:
Podobno je bilo pri meni.

CEDRIC:
Ima nekaj dobrih riffov, a produkcija je…. raje ne izgubljam besed. Veš kaj pa je pri tem najbolj smešno, vsi pravijo, da je album čisto sranje. A zakaj hudiča so ga prodali v milijonih? He, he, to je vprašanje. Čisto vsak metal fan pravi, da je album zanič, a vseeno so ga vsi kupili, tako kot jaz.

MATJAŽ:
Samo zato, ker so Metallica.

CEDRIC:
Točno tako. Jebi to, ljudje bi morali kupovati nov Symphorce album in ne novo Metallico, he, he, he.

MATJAŽ:
Mislim, da sploh ni važno, kakšen album bi Metallica posneli, bi prodali milijone albumov.

CEDRIC:
Absolutno, ker so tako veliki. Njihove zgodnje albume sem poslušal zelo veliko, to so zakon albumi, vendar St. Anger enostavno ne prenesem. Na zadnji turneji so sicer bili zelo dobri, a nove pesmi pač niso zame. Oprosti James, a zaradi tega te sovražim, he, he, he.

MATJAŽ:
Povej še kaj o Freedom Call, kaj o novi plošči.

CEDRIC:
Vsi pripravljamo nove pesmi za novo studijsko ploščo. Ravno danes sem izvedel, da bo naš težko pričakovani koncertni album izšel 19. aprila. Gre za dvojni CD, na prvem bodo posnetki v živo, na drugem pa EP s priredbami. Potem bomo šli na turnejo, kot headlinerji bomo nastopali na Wacken Road Show turneji (medtem je prišlo do spremembe in kot headlinerji bodo nastopali Primal Fear, op. av.), kjer bodo igrali še Metalium in Dark Age. Dva, oziroma tri tedne bomo okoli po Evropi, nato pa bomo verjetno igrali na poletnih festivalih in seveda nadaljevali s pripravami za nov studijski album.

MATJAŽ:
Za Symphorce pa imate sedaj v načrtu posamezne koncerte in festivale?

CEDRIC:
Ja, verjetno pa si bomo po tem vzeli nekaj odmora, kajti Andy je v skoraj dveh letih posnel tri albume in želi si nekaj odmora. A to še ne pomeni, da ne bomo počeli ničesar. Nadaljevali bomo s pisanjem novega materiala in slej ko prej bo na vrsto prišla nova plošča. A trenutno se koncentriramo na promocijo za Twice Second. Upamo, da bodo vsi dali albumu priložnost. To bi bilo odlično.

MATJAŽ:
To bi bilo vse z moje strani. Hvala za pogovor.

CEDRIC:
Bilo mi je v veselje, hvala za podporo.

MATJAŽ:
Upam, da nekoč pridete v Slovenijo, tu imamo res dobre žvečilne.

CEDRIC:
He, he, he in dobre ženske tudi he, he. Ja, upam, da bomo nekoč prišli igrat za vas in da bomo imeli veliko zabave z veliko piva.