Sredi februarja so nas ponovno obiskali death metal silaki Immolation iz New Yorka. Kako zelo prijazni, sproščeni in fleksibilni so ti fantje, sem lahko spoznal neposredno že ob prošnji za intervju. Za to ni bilo potrebno dogovarjanje preko tour managerja v vlogi posrednika, temveč so povsem zadoščali prijeten pozdrav, predstavitev in vprašanje. Steve Shalaty, bobnar pri Immolation od leta 2003 dalje, je takoj bil za pogovor, za katerega sva se udobno in toplo namestila kar v mojem avtomobilu na parkirišču pred Channel Zerom. Ker Steve ni član banda od njegove ustanovitve, morda odgovori na določena vprašanja zvenijo hipotetični, a kot je tudi sam večkrat povedal, temeljijo vsi na »intervjujih«, ki jih je delal z ostalimi člani banda, saj je bil že dolga leta njihov fan, preden se jim je pridružil tudi profesionalno.
DEJAN: Začniva daleč nazaj v letu 1999, ko ste izdali album Failures for Gods. Mislim, da ti takrat še nisi bil v bandu …
STEVE: Ne, ne še.
DEJAN: Ta album je zelo kulten in vsebuje po mojem mnenju eno najboljših death metal pesmi vseh časov, No Jesus, No Beast. A mene zanima: refren te pesmi je zelo catchy, vsak obiskovalec vaših koncertov ga poje z vami, ko ga predstavljate v živo. Je ta pesem, ko je bila napisana, kakor koli izstopala? Vem, da je zate nekoliko težje odgovoriti na to vprašanje …
STEVE: Je že res, ampak ker sem se bandu pridružil kot ljubitelj njihove glasbe, sem se o takšnih in podobnih vprašanjih veliko pogovarjal z ostalimi člani, še posebej z Bobom. Tudi sam sem jih veliko intervjuval in spraševal o bandu in mislim, da ob izdaji niso imeli občutka, da bo dotični komad kakor koli izstopal. Mislim, da ne. Prav tako nisem povsem siguren, če so sploh imeli kateri komad na piki, vem pa, da jim je bil naslovni Failures for Gods zelo všeč in so mislili, da jim bo ta dvignil prepoznavnost. A če bi bil takrat v bandu, bi morda prepoznal potencial tega refrena, ki je resnično zelo speven. Vse skupaj se je izšlo povsem slučajno, nič ni bilo načrtovano, toda pesem resnično izstopa.
DEJAN: Če na spletu objavljene setliste niso napačne, potem te pesmi na tej turneji ne igrate?
STEVE: Tako je.
DEJAN: Toda to pesem ste igrali nazadnje z Marduk, je pa res, da je niste igrali še enkrat pred tem z Napalm Death.
STEVE: Z Napalm Death je nismo igrali?
DEJAN: Ne. To pomeni, da pesem ni pomembna samo za vaše slušatelje, temveč tudi za vas? Deloma si sicer že odgovoril na vprašanje, pa vseeno me še zanima, kako se odločate o tem, ali boste komad zaigrali na turneji ali ne?
STEVE: Danes vemo, da je ta komad med našimi poslušalci med najbolj priljubljenimi, zato ga moramo upoštevati vedno znova. A ker smo komad v preteklosti resnično pogosto igrali, nazadnje tudi na turneji po ZDA, smo se ga že malo nažrli, zato ga tokrat ne igramo. Ko smo bili na turneji z Marduk pa smo ga igrali, kar pomeni, da si vsake toliko časa vzamemo nekakšen premor od komada. Ko bomo prišli naslednjič, pa bo zagotovo spet na seznamu. Enako delamo s komadom Father, You're Not a Father, ki ga fani tudi vedno znova želijo slišati. A ker smo ga v zadnjem času igrali do onemoglosti, ga na tej turneji ne igramo. V zameno igramo enega drugega s te plošče, ki ga do zdaj še nikoli nismo zaigrali skupaj kot band. Menjavanje pesmi je smiselno, saj smo tudi mi vsake toliko potrebni spremembe in prevetritve. Zmeraj eni in isti komadi …
DEJAN: Tudi vi potrebujete svežo setlisto.
STEVE: Seveda, seveda.
DEJAN: Mislim, da Dead to Me nikoli nisem slišal v živo. (Tukaj se moram popraviti, saj ga je band menda igral leta 2007, ko se je skupaj s Krisiun ustavil v sosednjem Beljaku, op. a.) Ga boste kdaj koli zaigrali v živo? Pesem je namreč fenomenalna zaradi dinamike in čustev!
STEVE: Ko je album izšel, smo ga igrali zelo pogosto. Zatem pa nisem siguren, če smo ga še kdaj igrali. Mislim, da komada ne igramo tako pogosto zaradi njegove dinamike. In deloma tudi zaradi enega riffa, ki se enostavno preveč vleče in naredi komad predolg. Enako velja za Crown the Liar in podobne komade. Med procesom pisanja teh komadov enostavno nismo pravočasno spoznali, da se nekateri deli preveč vlečejo, preveč ponavljajo, ko pa smo jih kasneje igrali v živo, smo ugotovili, da so dokaj monotoni in se ponavljajo. Zato smo jih tudi vrgli s seznama. Sicer ne vem zagotovo, ampak dvomim, da ga bomo še igrali. Komad zagotovo ni na seznamu najbolj priljubljenih nas vseh.
Zadnjih nekaj turnej, koncertov, ki jih izvajamo, jaz zmeraj sestavim predlog setliste. Ko imam seznam nared, ga pošljem fantom, da še oni povedo svoje mnenje. Nato še oni kakšen komad dodajo, povejo svoje predloge … A po navadi sem jaz tisti, ki imam ideje in v grobem sestavim setlisto. Če bo po mojem, je ne bomo igrali, ker zagotovo ni ena mojih najljubših.
DEJAN: Sam si že omenil, da pesem vsebuje kar nekaj ponavljanj, ki trajajo. Ta monotonost pa je do določene mere eden od glavnih prepoznavnih znakov black metala. In ker osebno zelo rad poslušam black metal, mi je ta komad tudi tako zelo všeč.
STEVE: Razumem.
DEJAN: Ti si očitno bolj tehničen tip, zato so ti tudi bolj všeč drugi komadi.
STEVE: Res je.
DEJAN: Malo prej si povedal, da preden greste na turnejo, pošlješ predlog setliste ostalim fantom. Kako si to mislil? Kako funkcionira band, ko ne snemate skupaj albuma ali ko se ne pripravljate skupaj na turnejo? Ste vsi iz New Yorka?
STEVE: Ne. Bob in Ross živita v New Yorku, jaz pa v Ohiu, na Floridi, kar pa je zelo daleč narazen.
DEJAN: Zdaj pa razumem.
STEVE: In pred turnejo tudi nimamo skupnih vaj. Kot band. Če me razumeš …
DEJAN: (po krajšem premisleku) Aha, vadite vsak zase pri sebi doma.
STEVE: S pomočjo CD-ja.
DEJAN: Torej je vsak prvi nastop turneje tako za vas kot tudi poslušalce kot nekakšna premiera?
STEVE: Ja. Ko smo igrali Lost Passion prvič na tej turneji, smo komad igrali tudi prvič skupaj kot band.
DEJAN: Kako pa snemate albume?
STEVE: Na isti način. Najprej Bob napiše kitarski del s pomočjo računalniškega programa in ga posname. Poleg tega posname še, kako si je zamislil bobne, da imam približno predstavo o ritmu. Potem mi on to pošlje po mailu, da se še jaz naučim komade. Nato pa mi pošlje samo posnetke kitare, brez bobnov, da lahko jaz zaigram in posnamem bobne na svojem računalniku. Nato mu pošljem posnetke nazaj po mailu, nakar on in Ross poslušata vse skupaj in debatirata, kaj bi spremenila, kaj bi obdržala itd., nato sledijo spremembe, ritmov, hitrosti, kar koli … In ko imamo vse pesmi zbrane, gremo v studio, kjer … V bistvu tudi v studio ne gremo skupaj, vsak zaigra svoj instrument in to je to.
DEJAN: Vse skupaj pa vam kot bandu na takšen način najbolj ustreza. Drug drugega se ne naveličate, ker ne preživite preveč časa skupaj.
STEVE: In … Ko se dobimo skupaj za turnejo in zaigramo komade skupaj v živo, so le-ti dosti bolj podobni interpretaciji na albumu. Recimo hitrost … Ko recimo bandi neprestano vadijo skupaj komade, se zgodi, da jih sčasoma spremenijo ali pa razvijejo. V našem primeru pa je evolucija komadov dosti manj prisotna in zato v živo zvenimo dosti bolj podobni glasbi na albumu. S tega vidika je dobro. A iskreno povedano, mi je ljubše, če igram z bandom skupaj v živo. To mi je bolj zabavno. Ta del resnično pogrešam. Ja, mi nimamo skupnih vaj, nikoli.
DEJAN: Zanimivo.
DEJAN: Kdo pri vas po navadi piše besedila?
STEVE: Majesty and Decay sta večinoma napisala Bob in Ross, Providence tudi Bob in Ross, Kingdom of Conspiracy tudi Bob in Ross, a sem jima pri tem začel pomagati. Za ta album sem napisal eno besedilo, prav tako pa tudi za Majesty and Decay.
DEJAN: Super, mislim, da boš lahko odgovoril tudi na moje naslednje vprašanje. V svojih besedilih ste zelo družbeno kritični. Zavračate pohlep in kapitalizem, pri katerem se vse vrti samo okoli denarja in je najmočneje razvit prav v ZDA. Toda težave zaradi pohlepnih ljudi in podkupljivih politikov najdemo povsod, tudi v Sloveniji. Zanima me pa: ali je težko biti patriotičen do lastne države v današnjem času? Konec koncev predstavljajo lepote neke države čisto druge stvari, ki sploh niso povezane s politiko. Kje vidiš lepote svoje domovine?
STEVE: Imaš prav, da je korupcija povsod, pohlep je globoko zakoreninjen v človeški duši. A patriotizem je mnogo globlji. Če imaš rad svojo državo, če imaš rad soljudi in način, kako je država sestavljena … Danes niso samo ZDA, temveč v ZDA živi toliko različnih ljudi in kultur, in ta mešanica je pomembna. Sicer je vlada tista, ki večino vsega tega nadzoruje, a v celotni sliki patriotizma vseeno igra malo vlogo. Tudi ko stvari izgledajo slabo, ko politika deluje povsem pokvarjeno, je naloga patriotizma oz. patriota, da stvari znova postavi na svoja mesta, tako, kot bi morale biti. Da za dobro države vrne oblast ljudem, saj ljudje tvorijo državo in ne vlada. S tega vidika ni težko biti patriot. Čeprav je v današnjih dneh bolj …
DEJAN: Težko?
STEVE: Ja, je težje, vendar je treba tudi ohraniti pogled na korenine in kako se dalje razvijati. Ne smemo imeti v očeh samo trenutnega stanja, ne smemo pozabiti na ideale … Upam, da sem zadovoljivo odgovor na tvoje vprašanje.
DEJAN: Vsekakor.
DEJAN: Pa ostaniva pri tej temi. Vprašanje bo morda zvenelo nekoliko klišejsko, pa vendarle. Kako pomembna je zate dobrodelnost? Si ti dobrodelna oseba? Oziroma kako sam pripomoreš k temu, da ostaja svet prijazen kraj?
STEVE: Zaradi korupcije in celotne situacije, o kateri sva govorila, sem se utrudil dobrodelnosti …
DEJAN: V mislih sem imel drugačno dobrodelnost. Ne ravno finančno podporo velikim dobrodelnim organizacijam, temveč recimo pomoč stari omici preko ceste ali kaj podobnega …
STEVE: Zdaj razumem. Vsak od nas je zelo dobrodelen. Sicer nimam ravno najboljšega mnenja o človeštvu na splošno, a vsak od nas je zelo vesten in zelo prijazen do soljudi, ker so to vrednote, ki so nam pomembne. Če bi torej imel priložnost, da nas spoznaš vse, bi ugotovil, da smo vsi zelo prijazni, radodarni … Med zlonamernimi ljudmi veljamo za death metalce z negativnim pogledom na svet in podobno, a na splošno smo zelo prijazni in skrbimo drug za drugega …
DEJAN: Lepo. Nadaljujva z novim albumom. Bi lahko razložil naslovnico? Je svet po vaše postal družba zombijev brez lastne volje do sprememb?
STEVE: Ne tako zelo. Težava je v tem, da se je pozornost družbe preusmerila stran od težav, od pomembnih stvari. Pozornost družbe je bila namerno speljana na povsem nepomembne stvari, medtem ko se dogajajo veliki zločini stran od »oči javnosti«. Gre torej bolj za to, da so ljudje slepi, da se z njimi manipulira in se jih kontrolira, in manj v smeri, da so kot zombiji brez lastne volje. Jasno je, da ima vsak človek lastno voljo in razum, pomembno je le, da ju pravilno uporablja. Naslovnica sporoča, da smo zaradi številnih zavajanj postali močno omejeni.
DEJAN: Aha, razumem. Kitarske solaže na novem albumu so zelo čustvene, kar mi je zelo všeč. Kako pa vidiš kombinacijo death metala in čustev na splošno? Sprašujem zato, ker so čustva po navadi del blackmetalske glasbe …
STEVE: To je element naše glasbe, ki ga Vigna obvlada in zaradi katerega je tako poseben glasbenik. Ko se človek iz dneva v dan z njim pogovarja, to ni tako očitno, ampak on nosi nekaj v sebi, nekaj čustvenega, kar pride na plano samo, kadar piše glasbo. Mislim, da je to tudi razlog, zakaj Immolation zvenimo povsem unikatno. Vigna obvlada mešanje čustvenih melodij z udarnimi ritmi, pa tudi meni je všeč ustvarjanje simbioze med tema dvema poloma. Sicer osebno nisem tako zelo melodičen, temveč dajem več poudarka na ritem, a iskanje ravnovesja med njima je zelo zanimivo. Pod črto pa je to tudi naš glavni cilj, da nikoli ne gremo preveč skrajno melodično ali preveč skrajno ritmično. In to že od vsega začetka.
DEJAN: Tako je. Vaša glasba je bila že od nekdaj zelo atmosferična, vendar se mi zdi, da postaja v zadnjih letih še bolj. Zakaj je temu tako? Od kod ta težnja?
STEVE: Mislim, da je v veliki meri za to odgovoren način, kako Bob piše in komponira glasbo. Kot sem povedal že prej, mu naš trenutni način pisanja glasbe omogoča, da ima pri raziskovanju in eksperimentiranju dosti bolj proste roke, zato se lahko tudi dosti bolj odkrito izraža skozi glasbo. Stari načini predprodukcije so bili sicer okej, niso pa dajali nekega pravega občutka o tem, kaj točno nastaja. Do mojega prihoda v band po mojem obstaja dosti mašil, ki bi jih spremenili, če bi imeli več časa. Zdaj pa lahko idejo zapiše, jo predela, spremeni, jo upočasni, naredi hitrejšo itd. Računalnik mu omogoča, da se karseda natančno približa viziji v svoji glavi. Mislim, da je veliko odvisno od tega. Pa še nekaj je … Nočem si pripisati preveč zaslug, a mislim, da oba zelo dobro sodelujeva pri pisanju glasbe. On zelo dobro pozna moj stil igranja bobnov in to mu omogoča uporabljati druge tehnike, ki jih s prejšnjimi bobnarji ni mogel zaradi njihovega znanja igranja in podobnega.
DEJAN: Ali obravnavanje tem, kot sta antireligija in antikrščanstvo, v vaših besedilih temelji na dejanskih prepričanjih ali gre le za nekaj, kar se pač tematsko dobro sklada z ekstremno metal glasbo?
STEVE: Ne, okoli te teme smo vsi štirje zelo zagreti. Če se boš pogovarjal s katerim koli od nas, boš od vsakega prejel povsem odkrit odgovor, kako mi o tem mislimo in čutimo, in to tudi tematiziramo na albumih. Seveda pa v središču ni samo krščanstvo oz. se ne vrtimo samo okoli antikrščanstva. Mislim, da so ljudje dobili takšen občutek, ker … Za Billa sicer ne vem, a ostali trije smo bili vzgojeni krščansko, kar pomeni, da smo bili kot zelo mladi indoktrinirani v krščansko religijo. Takoj ko smo začeli razmišljati s svojo glavo, smo postali uporniki. Zato prvih nekaj albumov vsebuje dosti tovrstne simbolike in smo bili tudi besedilno usmerjeni proti krščanstvu. A če se dovolj poglobiš in se dodobra potrudiš razumeti besedila, boš videl, da lahko naše besede preneseš na katero koli religijo, kar smo z leti opazili tudi sami. Poleg tega tudi nočemo, da nas ljudje vidijo kot nekoga, ki ves svoj srd usmerja samo proti krščanstvu, saj obstaja še mnogo drugih religij, ki so bolj ali manj enako nesmiselne z vidika njihovega verovanja. Zato smo mnenja, da je religija na splošno zastrupljena.
DEJAN: Kaj meniš o naslednji tezi: krščanska cerkev je postala veliko podjetje, kjer se vse vrti okoli denarja in moči.
STEVE: Ja, točno tako se zdi. Če pa se poglobiš v njeno zgodovino, njen namen in pomen, ugotoviš, da je že od nekdaj bilo tako. Od nekdaj je Cerkev manipulirala velike skupine ljudi in poskušala iz tega iztržiti nek profit, torej profitirati s pomočjo manipulacije. Dejansko to sploh ni presenetljivo, saj je že od nekdaj bilo tako, pri vseh religijah. Na eni strani je moralno sporočilo, ki je pozitiven del religije. A za to nam ni treba prebrati knjige, saj sami točno vemo, kaj je prav in kaj narobe. Organizacija religije je torej tista, ki je sprijena, in iz tega potem izvira ideja o pokvarjenem stremljenju po denarju in oblasti.
DEJAN: To vprašanje sem že postavil Orionu, basistu pri Behemoth, a ker je bil zaradi pomanjkanja časa z odgovorom zelo skop, bi isto vprašanje postavil še tebi, če te ne moti.
STEVE: Ti kar.
DEJAN: Dotika se teme, o kateri ravnokar govoriva. Kaj je večja težava: religija ali kapitalizem?
STEVE: Rekel bi, da religija, ker spreminja način razmišljanja ljudi o njihovih življenjih. Vsako sekundo, minuto ali dan sprejemajo odločitve, ki temeljijo na teh prepričanjih, zato religija dosti močneje vpliva na širšo populacijo. Kar pa je norost! Ljudje, ki razmišljajo v tem okvirju, ki verjamejo sistemu nagrajevanja, ki živijo po tem vzorcu in pod črto sprejemajo odločitve, temelječe na teh okoliščinah. In to se mi zdi dosti bolj zastrašujoče kot kapitalizem.
DEJAN: Dajva se zdaj nekoliko oddaljiti od filozofskih tem in bodiva bolj konkretna. Ali bo EP Providence kdaj koli zagledal luč sveta na zgoščenki? V obliki bonusa morda? EP je sicer bil objavljen v digitalni obliki zastonj …
STEVE: Zdaj je preteklo že dovolj časa, da smo pridobili pravice za Providence. Pogodba določa parametre, kaj smemo in česa ne smemo narediti z njim. Nedolgo nazaj smo ravno govorili o tej temi in mislim, da bomo Providence ponudili kot samostojno izdajo, vendar v smislu darila, ki ga prejme kupec, ki pri nas naroči kratko majico ali dve. Na ta način ga lahko razpečujemo, nisem pa prepričan, če smemo Providence prodajati na debelo. Mislim, da načrtujejo nekaj v tej smeri. Pripravljamo namreč tudi veliko merchandising akcijo, ki naj bi zajemala tudi ta izdelek.
DEJAN: Če se ne motim, ste v zadnjih desetih letih, ali celo več, obiskali Slovenijo na vsaki turneji. (Sem še enkrat preveril in ugotovil, da so Immolation izpustili Slovenijo leta 2007, ko so se skupaj s Krisiun ustavili v avstrijskem Beljaku, op. a.) V tem pogledu ste Immolation bolj izjema kot pravilo. Kako se je ta tradicija razvila?
STEVE: Mislim, da je največ odvisno od promotorja, povpraševanja po bandu in geografske lege. Ni ravno tako, da si rečemo: »Pojdimo na turnejo in obiščimo Slovenijo!« Vendar vsakič, ko pridemo v Slovenijo, je nastop super, obiskovalci so veseli, dejansko se imamo vsi fajn. Na podlagi tega je Slovenija zmeraj v igri, a ko se dejansko odloča, je izredno pomemben lokalni promotor, ki se zavzema za to, da nekje nastopimo. In dokler vse poteka tako gladko, ne vidim razloga, da se sodelovanje ne bi ohranilo še vnaprej.
DEJAN: Na tej turneji ponovno igrate eno pesem s svojega prvega albuma (Dawn of Possession, op. a.). Po toliko letih in albumih veliko bandov pozabi na svoje začetke. Zakaj se vi še zmeraj tako zelo trudite, da ta stari ogenj vaše diskografije gori naprej?
STEVE: Dejansko igramo tokrat kar dve pesmi s tega albuma. Sicer pa jaz izvajam veliko pritiska na ostale fante, da igramo te pesmi, meni so všeč stare pesmi. Še preden sem postal član banda, sem bil velik oboževalec Dawn of Possession in Here in After. Zato pa jih tudi vedno znova masiram, da igramo te pesmi. Kar se tiče Dawn of Possession, pa menim, da je vsaka pesem na tem albumu tako rekoč death metal klasika, ki jo večina prepozna takoj, ko jo sliši. Težje pa je, ko se moramo odločiti, katero bomo igrali. Sicer vemo, da moramo izbrati vsaj eno, ker se na albumu resnično nahajajo same klasike.
DEJAN: Pripravljenega nimam nobenega vprašanja več, a sem se zdaj spomnil še enega. Tiče se ravno albuma Dawn of Possession. Nisem prepričan, če imaš tudi sam podobno mnenje, toda v okviru zgodovine ali diskografije banda stoji ta album nekje sam zase, nakar so nastali albumi, ki so podobni Immolation, kakršne poznamo danes. Nekako v smislu: Dawn of Possession predstavlja klasični death metal, nato pa Immolation razvijejo povsem svoj stil.
STEVE: Kljub vsemu bi rekel, da se Here in After še najbolj približa tistemu stilu. Očitno je bil za to odgovoren tudi bobnar. Pravi razlog za razliko pa mislim, da je velik časovni razmik med Dawn of Possession in njegovim naslednikom. Ker je šlo za mlado zasedbo in njen prvi album, se je v tem času band še toliko bolj razvil. To izkušnjo sem doživel tudi sam s svojim bandom; človek se enostavno spreminja in odrašča. In ker je poleg tega med obema albumoma preteklo toliko časa, se le-ta toliko bolj razlikujeta.
Mislim, da če bi Immolation takrat pospešili zadeve ter med Dawn of Possession in Here in After izdali še en album, ali Here in After izdali nekaj let prej, bi s tem premostili razliko. Tako bi bil tudi razvoj banda dosti bolj podoben rastoči premici, zaradi časovnega razmika pa se je izrazila ta stilistična razlika. Temu torej pripisujem glavni razlog za ta pojav, nisem pa mnenja, da se je takrat kar koli spremenilo v zvezi s kemijo ali usmerjenostjo banda. Tako so se pač razvili in tako je za njih izgledal naslednji logični korak, ko so pisali material za Here in After. Pač, minilo je pet ali šest let (dejansko nekaj manj kot pet let, op. a.) in menim, da bi se podobno zgodilo z večino bandov. Takšna je moja teorija. Kot sem že rekel, sem tudi sam iz oboževalske radovednosti na veliko intervjuval fante v zvezi preteklostjo in zgodovino banda in na podlagi tega vem, kar pač vem.
DEJAN: Super. Hvala ti, pogovor je bil zelo zanimiv.
STEVE: Z veseljem!
DEJAN: Upam, da se naslednjič spet vidimo. Morda z novim albumom ali kako drugače …
STEVE: Vrnemo se že čez pol leta …
DEJAN: Točno, saj igrate na MetalDays!
STEVE: Tako je. Najprej igramo poletno turnejo festivalov, nakar se konec leta spet vrnemo v te konce, saj smo tokrat izpustili kar veliko krajev. Recimo Srbijo, nekaj baltskih držav …
DEJAN: Se torej vračate tudi v Slovenijo?
STEVE: Za Slovenijo nisem prepričan, bomo videli. Spet bo vse odvisno od promotorja.
DEJAN: No, če boste igrali v Zagrebu, to sploh ni daleč od tod, pa se morda vidimo tam.
STEVE: Zveni dobro.
DEJAN: Okej, še enkrat hvala in uživaj danes.
STEVE: Hvala tudi tebi in hvala za udoben sedež v tvojem avtu.
