Ambra

Avtor fotografij: Igor Nardin

»Tišina je prekinjena, luči so prižgane.... Megleno ljubljansko podzemlje je izpljunilo trdo, glasno in vnetljivo snov pod imenom Ambra. Peterica, ki jo sestavljajo Andrej Blatnik (kitara), Žiga Kroflič (kitara), Jani Premužič (vokal), Anže Vavpetič (bas) in Robi Rep (bobni), je skupni imenovalec našla v glasbenem izrazu, ki navdihe išče v alternativnih glasbenih žanrih tršega konca spektra, ob vsem tem pa ne zanemarja niti svoje progresivne zapuščine, ki jo po premišljenih odmerkih priliva na ogenj avtorske glasbe.« Tako se zasedba Ambra sama predstavlja in, roko na srce, bi se težko domislila prikladnejšega opisa. Ima namreč vse, kar se odlično odraža na sveže izdanem prvencu Cor – je premišljeno zastavljen ter na slikovit način in jedrnato poda bistvo. Predvsem pa se Ambra ne pustijo kar tako popredalčkati pod ta ali oni žanr, saj se, kot pravi njihov bobnar Robi, glasbe lotevajo »zelo samosvoje, intimno in brez nekih žanrskih okvirov«. Beseda je v glavnem tekla o sami zasedbi in albumu, ki mu lahko ob branju prisluhnete spodaj, dotaknila pa sva se tudi domače alternativne scene, Radia Študent in verjetno enega najbolj kul koncertnih prizorišč, kar jih je.

ALEKSANDRA: Kako se je rodila Ambra?

ROBI: Ambra je nastala kot trio. Andrej, Žiga in jaz smo kako desetletje prej že igrali skupaj v progressive metal bandu Ophidian. Zatem smo se nekako razkropili, pa tudi glasbeno smo bili aktivni na zelo različne načine. Žiga je bil sicer dokaj aktiven, jaz pa sem za nekaj let celo opustil igranje. Pred tremi leti smo se po naključju spet našli. Vsi trije smo iskali nek nov glasbeni izziv, in kot kaže, je “karma” določila, da bo to Ambra.

Trio je bila zelo zanimiva izkušnja. Takoj smo se ujeli, hitro naredili avtorsko glasbo, vseeno pa smo se zavedali, da je to le prva stopnica in da brez vokala in basa ne bomo popolnoma zadovoljni z izdelkom. Oba smo iskali kar nekaj časa – vmes smo kot trio odigrali tudi kar nekaj koncertov – in na koncu medse povabili Janija (vokal) in Anžeta (bas), ki sta dopolnila band v Ambro, kot jo poznate danes. Mislim, da smo super ekipa. Vsak s svojim karakterjem, kar se čuti tudi v glasbi.

ALEKSANDRA: Po čem se najbolj razlikuje od vaših drugih projektov, razen tega, da so nekateri žanrsko precej različni? Pri dveh skladbah na albumu Cor je na primer sodelovala Urška Bajec, vokalistka iz Blu.Sine, kar se mi zdi super.

ROBI: Ambra je zagotovo drugačna žival kot karkoli, kar smo kdaj počeli. Morda je žanrsko še najbolj podobna bivšim Janijevim bandom, ampak se tudi v tej primerjavi Ambra hitro odpelje v drugo smer.

Rekel bi, da smo z Ambro vsi, ki v njej ustvarjamo, dobili priložnost, da naredimo nekaj, kar smo si vedno želeli slišati. To pomeni, da smo v ustvarjanju iskreni, v zameno pa dobivamo glasbo, ki nam dvigne kocine.

ALEKSANDRA: Kako je bilo snemati v studiu Beartracks? Kaj vam bo najbolj ostalo v spominu na čas, ki ste ga preživeli tam med snemanjem prvenca?

ROBI: Nepozabno. Za Beartracks bo vsak, ki je že kdaj imel srečo delati tam, povedal, da je več kot le še en studio. Oprema in prostor sta tako ali tako vrhunski, kar ga loči od drugih, pa je okoliška narava in njegov lastnik Primož Velikonja. Narava te pomiri, Primož pa je človek, ki te napolni s pozitivno energijo. Res odlična kombinacija.

Seveda pa nam bo ostalo v spominu že zato, ker je bilo to snemanje prve plošče. Sicer pa zaradi dobre energije, vztrajnosti našega Tineta (Janžka), ki je poskrbel za miks in master ter slabe šale.

ALEKSANDRA: Kako je nastala naslovnica albuma Cor? Je imela Ana Baraga proste roke ali ste ji dali okvirna navodila? Kakšno sporočilo se skriva za srcem?

ROBI: Ana Baraga je za naslovnico izdelala ilustracije, končna kompozicija pa je nastala v sodelovanju z nami. Navodil niti ni bilo, si je pa za navdih vzela glasbo in besedila.

Srce poenoti intimno sporočilnost komadov na albumu, hkrati pa ponazarja nasprotja, ki jih Ambra stalno zasleduje. Privlačijo nas intervali med lepim in grdim, med tihim in glasnim, temnim in svetlim – podobno kot lahko razumemo srce. Na eni strani je to organ – ključni anatomski stroj, ki nas ohranja pri življenju, po drugi strani pa ga lahko razumemo kot nasprotje razuma, ki nas čustveno usmerja pri marsičem, kar v življenju storimo.


ALEKSANDRA: Cor ste izdali v začetku meseca. Kakšni so bili dozdajšnji odzivi nanj

ROBI: Albuma res še nismo imeli priložnosti dodobra razširiti med ušesa, so pa vsi odzivi do zdaj izjemno pozitivni. Veseli nas predvsem, da je izjemno malo primerjav s tem in onim bandom ali žanrom, kar pomeni, da smo ponudili nekaj svežega.

ALEKSANDRA: Vsi vemo, da naj bi starši imeli svoje otroke vse enako radi, pa vendar – katere skladbe so vam na albumu Cor najbolj pri srcu in zakaj?

ROBI: Album smo skušali zastaviti čim bolj homogeno, torej, da ga je mogoče razumeti kot neprekinjeno zgodbo, zato je to res težko vprašanje. Burning Seas v treh delih objame album in je zato zelo prezentna skladba, a se potem v ostalih zgodi še marsikaj, kar povleče na eno ali drugo stran; Prudence na primer na tršo, brezkompromisno, Red Mountain na bolj konceptualno, zasanjano.

ALEKSANDRA: Cor se od debitantskega EP-ja ne razlikuje le po dolžini in po tem, da ste se vmes razširili v polno zasedbo z vokalom. Kako bi sami ocenili svoj napredek?

ROBI: Stvari gredo z albumom Cor v pravo smer. Instrumentalni trio je bil vsekakor koristna izkušnja, saj smo se takrat naučili iz instrumentalov iztisniti izjemno veliko. Zdaj, ko jih lahko nadgrajujemo z vokalom in basovskimi linijami, je vse skupaj še bolj privlačen izziv. Verjamem, da je Cor šele začetek tega, kar lahko Ambra ponudi.

ALEKSANDRA: Poleg več manjših klubskih koncertov, s katerimi ste začeli že kot instrumentalni trio, se lahko pohvalite že z nastopom na Trnfestu in Lentu. Kakšne koncerte imate sicer najraje? Ali v letošnjem letu načrtujete promocijsko turnejo za Cor?

ROBI: Kot omenjeno, se kot trio nismo prepustili situaciji, ko se je zdelo praktično nemogoče dobiti primernega vokalista in basista, in začeli igrati koncerte. Tako je bil za nas skoraj vsak situacija zase. Najprej smo morali prebiti odrski led, se nekako navadili nase na odru, potem dobili Janija in odigrali nekaj koncertov štirje, nato je prišel še Anže… Težko je vleči neke vzporednice. Velik oder je razburljiv, manjši odri pa lahko včasih ponudijo nepozabno energijo – tudi če te posluša zgolj 20 ljudi.

Izdaja albuma se nam je v resnici malce zamaknila, zato bomo morali tudi koncerte prilagoditi temu. Do poletja bo vidnejši zgolj promocijski koncert za Cor v Ortu 24. 5. 2019, aktivnejši pa bomo jeseni.

ALEKSANDRA: Poleg tega ste tudi že bili gostje v oddaji Afterparty na Radiu Študent, ki letos praznuje 50. obletnico in poleg Metelkove velja za trdnjavo alternativnih srenj, ki se zoperstavljajo prevladujočim trendom. Ali je po vašem mnenju alternativna scena deležna zadostne podpore v Sloveniji?

ROBI: Radio Študent je z vidika podpore alternativni glasbi in kulturi na splošno brez dvoma institucija. Brez njega bi bila alternativa veliko bolj osiromašena. Kar se tiče alternative v Sloveniji, pa mislim, da bi morala predvsem strniti vrste. Dostopnost vsega na spletu nas je porinila v situacijo, ko je delo ustvarjalcev razvrednoteno. Tako se marsikomu zvečer ne ljubi na koncert, tudi če je (skoraj) zastonj, nov album pa pavšalno preklika, če se ga da kje »potegnit dol«. Če bi nam uspelo iti čez to, bi odkrili, da imamo tudi doma veliko vrhunske alternative.

ALEKSANDRA: Ali je ta večna dihotomija med mainstreamom in podzemljem z vidika posameznika sploh pomembna? Med najizrazitejšimi vplivi na Ambro bi lahko izpostavila Tool in Pearl Jam, vendar ste takšne ali drugačne vplive prepletli na način, ki vam vseeno dopušča dovolj svobode za lasten glasbeni izraz in glas. Kako sami gledate na to?

ROBI: Mislim, da je bistveno zgolj to, da je izdelek kvaliteten in da se poslušalec z njim poenoti. Takšnega lahko naredijo Mastodon ali Jegulja, ne glede na predalček.

Zanimivo je, da se na Ambro lepi povezava s Tool. Verjetno bi marsikateremu bandu to laskalo, sami pa se glasbe lotevamo zelo samosvoje, intimno in brez nekih žanrskih okvirov.

Seveda se podzavestno vplivov verjetno nikoli ne moreš popolnoma znebiti, a ti pri nas močno presegajo omenjena banda. Jaz osebno na primer sploh nisem rasel s Tooli in sem bolj clutchevsko naravnan, ostali štirje pa so na Tool podlago že davno dodali cel spekter druge glasbe.


ALEKSANDRA: Se drugače že kaj veselite novega albuma Tool? Ga bomo po vašem mnenju sploh dočakali?

ROBI: Kot zunanji opazovalec bi rekel, da ga pričakujejo z zdravo mero skepse (smeh).

ALEKSANDRA: S katero domačo ali tujo zasedbo bi najraje sodelovali, če bi se vam ponudila takšna priložnost?

ROBI: Verjetno se nihče izmed nas ne bi branil večera z All Them Witches.

ALEKSANDRA: Kaj menite o povratku kaset in plošč? Jih tudi sami zbirate ali menite, da je prihodnost vseeno digitalna?

ROBI: Žiga in Andrej sta ljubitelja vinilk pri Ambri. Vsekakor ima zvočno in estetsko vinil svojo vrednost, a ne v vsakem primeru. Je glasba, ki na vinilu pač ne funkcionira. Kasete? Hmmm…

ALEKSANDRA: Če bi se lahko sami povabili na katerikoli festival na svetu, katerega bi izbrali? Sama si vas na primer brez težav predstavljam na Roadburnu.

ROBI: Huh, težko vprašanje. Nihče od nas ni pretiran ljubitelj festivalov, tudi sami veliko raje obiščemo kakšno manjše prizorišče. Če bi že morali izbrati slednjega, pa morda Red Rocks Amphitheatre. Po slikah sodeč izgleda izvrstno (smeh).

ALEKSANDRA: Kakšna je vaša vizija za Ambro? Imate še kakšne cilje, ki bi jih radi dosegli v bližnji prihodnosti?

ROBI: Ambra že dela na novem materialu. Z albumom Cor smo se veliko naučili, hkrati pa težko stojimo na mestu. Promocija albuma doma in v tujini ter koncertiranje so zdaj prioritete, a smo z mislimi že tudi malce drugje.