Predstavljamo fenomen »hišnih« metalcev

Ta prispevek je plod opazovanj kolegov in prijateljev metalcev iz moje neposredne in posredne bližine, ki so v določenem trenutku v življenju sprejeli odločitev, da bodo nehali obiskovati koncerte. Upoštevajoč opazke najbližjih v času mojega odraščanja, ko so mi vsi po vrsti govorili ali si mislili, da je to samo faza, da me bo vse to enkrat minilo, gre tu za plod dolgoletnih razmišljanj o tem, kako dolgo bom še metalec (čeprav sem že od nekdaj vedel, da človek ne more prenehati biti nekdo, kar je z dušo in telesom). Hkrati pa je tale prispevek tudi nekakšen odgovor na eno od najrazburljivejših debat preteklega leta, ki se je lani poleti zanetila na našem forumu in k sodelovanju privabila marsikaterega uporabnika – vključno z mano.
Kot sem že torej nakazal nekaj vrstic više s kratko navedbo v oklepaju, se človek ne more kar tako z danes na jutri odločiti, da ne bo več metalec. Kdor je tega sposoben, ta zase nikoli ne bo prav zares mogel trditi, da je to sploh kdaj bil. In ker sem debate o tem, kdo je »true« in kdo ni »true«, že zdavnaj pustil za seboj, naj to tezo razširim na kakšno bolj občo stvar. Recimo na vprašanje okusa. Človek, ki nadvse rad je sladoled, se ne bo nekega dne zbudil in kar tako sprejel odločitev, da tega ne bo več maral. Lahko se zgodi, da bo ta slad(k)okusec sčasoma prenehal jesti sladoled z okusom čokolade, ker se je tega prenajedel ali pač enostavno naveličal, kar pa še ne pomeni, da ne mara več sladoleda. En okus oziroma eno vrsto je le zamenjal z drugo, saj bo na svoj jedilnik od takrat dalje pogosteje umeščal sladoled z okusom banane ali vanilje. Enako, kar velja za predstavljenega slad(k)okusca, velja tudi za vsakršnega pravega ljubitelja glasbe, torej tudi nas metalce.
Toda kaj definira pravega metalca? Stotine zgoščenk, vidno zloženih na policah dnevne sobe? Po abecedi zložene in skrbno v predalu spravljene vinilke? Usnje, verige, tetovaže in pirsingi po vsem telesu? Dolgi lasje? Črna barva? Bulerji oziroma visoke bele superge? Obisk vsakega koncertnega dogodka, ki ga starši in učitelji označujejo kot navaden ropot? Seveda ne, čeprav vse našteto dejansko najdemo pri večini metalcev. A ne zato, ker bi morali biti taki zaradi dokazovanja česar koli, temveč zato, ker tako čutijo. In tukaj se loči »true« od »not true«, da karseda poenostavim zadeve. Metalci, rokerji ali ljubitelji narodno-zabavne glasbe enostavno čutijo potrebo po konzumiranju svoje najljubše zvrsti glasbe. Konzumira pa se seveda lahko na različne načine, ne samo z obiskovanjem koncertov. Koncerti so zgolj ena od oblik zadovoljevanja opisane potrebe, kot je obisk restavracije v primerjavi z obedovanjem doma.
Toda za razliko od tega, da metalec metalstva ne more kar tako odložiti kot kakšen plašč, pa se lahko brez ovir odloči, da ne bo več obiskoval koncertov. In tako sem ponovno pristal pri izhodiščnem stavku. Ker že kar nekaj časa štejem med tiste tridesetletnike plus, si seveda lahko mislite, da se tudi osebe v mojem okolju po starosti gibljejo med tretjo in četrto dekado. S tem želim le povedati, da so tudi oni nekoč, kot najstniki ali študenti, redno obiskovali koncerte, a potem se jim je (očitno) življenje toliko spremenilo, da za koncerte niso več našli časa, energije, denarja ali volje.
Kdor meni, da je čas povsem nepomemben dejavnik, se krepko moti. Ko človek enkrat zapade v delovno rutino, morda celo izmensko delo ali pa delo z drsečim delovnim časom, kar dejansko pomeni, da človek sploh ne ve, kdaj se delovni dan konča, potem postane čas še kako pomembna dobrina. In kdo bi si v takšni življenjski situaciji potem želel jemati čas za nepomembne reči? Za luksuz, kakršen so koncerti? Med čas in denar sem pri naštevanju zgoraj namerno vrinil energijo. Obisk koncerta v sto kilometrov oddaljenem kraju namreč ne zahteva le določene količine časa za pot tja in nazaj, temveč po napornem delovnem dnevu tudi še dovolj energije za tovrsten izlet. A s tem, ko se človek po koncertu z glavo zbliža z domačim vzglavnikom, še zdaleč ni konec avanture. Če se naslednji delovnik začne ob zgodnji jutranji uri, se koncert čuti v kosteh še najmanj naslednji, če ne kar celo naslednja dva dneva – kljub nič promilom alkohola v krvi. S tega vidika je potem tudi vprašanje »Kako se ti sploh ljubi?«, ki ga slišim zmeraj znova, povsem na mestu.
Naslednji pomislek bi bil denar. Obiskovanje koncertov se mi zdi kot konjiček, ki je z marsikaterega vidika luksuz, a to je že potem spet del debate, ki je že ugasnila na forumu. Razume se, da vsak konjiček nekaj stane. Vprašanje pa je, koliko želi in zmore vsak posameznik nameniti denarja za svoj konjiček. Poleg vstopnine je tu treba všteti še denar za prevoz, hrano in pijačo. Slednje seveda ne predstavlja velikega stroška, če se človek le nekajkrat letno in ne mesečno odpravi na koncert. Po drugi strani pa tudi le nekaj koncertov letno hitro postane luksuzna dobrina, ko se človek preseli na svoje in začne ustvarjati gnezdo, ki mu bodo kasneje rekli dom tudi njegovi potomci. To pa je finančni vidik, ki po tridesetem niti malo ni več zanemarljiv.
Z nekoliko drugega zornega kota se lahko vprašanje »Kako se ti sploh ljubi?« poraja še enkrat. Omenil sem že, da ni nič neobičajnega, če se okusi spreminjajo. Toda le redko se okusi spreminjajo drastično, kar pomeni, da povprečen poslušalec ostaja zvest nekemu določenemu žanru in bandom preko daljšega časovnega obdobja. To potemtakem tudi pomeni, da temu dotičnemu poslušalcu v obdobju recimo petih let, če stvari potekajo normalno po programu, uspe videti najljubše bande vsaj kakšnih dvakrat. Čemu torej več koncertnih ponovitev? Ker so koncerti z leti postali ritual, ki ga metalski dinozavri zaradi lastnega ega ali trme ne znamo prekiniti? Kolikokrat pa si povprečnež ogleda neki film? Seveda včasih tudi po večkrat, a vmes mine kar nekaj let, da gledalec pozabi njegovo bistvo, ki si ga s ponovnim ogledom želi obuditi. Kaj pa, če je bistvo iz koncerta v koncert enako in se pod črto menjavajo samo še glasbeniki in glasba?
Osebno sem prepričan, da me bo od obiskovanja koncertov odvrnil le zadnji dejavnik. Ko mi koncerti enkrat ne bodo nudili nikakršne zadovoljitve več, ko ne bodo ponudili nič več novega, ker se bodo bandi v živo ponavljali kot »best of« kompilacije Iron Maiden, takrat mislim, da bo zame napočil čas, ko se bom upokojil od koncertov in bom glasbo konzumiral le še v domačem okolju: pri delu za računalnikom, v avtu, ob kolesarjenju, na sprehodu … Takrat bom tudi jaz postal pravi hišni metalec.