Abbath niso Immortal. In pika. Je to kdo trdil? Zakaj začenjam tako? Ker mi je drobovje tako narekovalo. In ker želim iz tega izpeljati še eno bistveno idejo. Abbath na takšen način nikoli ne bodo Immortal, ker so preveč enolični. Če smo pri Immortal imeli od albuma do albuma vedno znova opravka z različnimi vrstami upodobitve gole agresije, nam Abbath že v tretje ponuja bolj ali manj isto interpretacijo svoje heavy black metal melodike. S slednjim, kot sem že večkrat poudaril, ni nič narobe, po tolikih letih je pa to vsaj pri meni razlog za manjše (ne)odobravanje.

Kdor je dobro prebral uvod, je uspel zaznati ključno razliko med glasbo od Abbath in Immortal: agresija proti melodiki. In slednja je na aktualnem ploščku še močneje izražena. Dread Reaver pod črto ponuja več heavymetalske melodike in več kitarskih solaž, kar očitno postaja nek prepoznavni znak banda. Znotraj te melodike je možno vzpostaviti določene vzporednice z že omenjenimi Immortal ali kultnimi vikinškimi izdajami od Bathory. Številne solaže pa ne poskrbijo samo za melodičnost, temveč naredijo komade tudi kompleksnejše.

A ker so solaže bolj prazne in ker sloni melodika na predhodnih albumih Abbath in Outsrider, manjka konkreten ščepec nalezljivosti, ki bi pomagal pri dolgoročnem pomnjenju komadov. Kajti ti vsaj pri meni nočejo ostati v dolgotrajnem spominu.

Iz zgoraj opisanega torej ni težko sklepati, da je konzumiranje albuma Dread Reaver sicer zabavno, medtem ko po zaključku od njega ne ostane dosti v ušesu. Vrhunec nalezljivosti predstavlja priredba (kar je že samo po sebi po eni strani zelo zgovorno in po drugi zelo zaskrbljujoče) že skorajda 40 let starega komada Trapped Under Ice, ki v originalu pripada Metallici. Bonus točke bi podelil albumu še zaradi progresivnejšega pristopa pri Dream Cull, medtem ko zaseda vse ostalo pri meni mesto v solidnem povprečju.