Če odštejemo When Fire Rains Down From The Sky, Mankind Will Reap As It Has Sown, ki je bil mišljen kot EP, vendar po dolžini skoraj dosega druge albume, potem imamo pred seboj šesti studijski album britanske zasedbe, ki deluje že trinajst let. Tako zadnjo kreacijo kot njihov celoten opus je žanrsko težko popredalčkati, zato se na tem mestu ne bom preveč mučil ter Passion (po slovensko »strast«) enostavno označil kot black metal.
Ravno zaradi žanrske pestrosti in vsesplošnega kaosa je tudi težko s prstom pokazati na tisto, kar za glavna akterja, ki stojita za imenom Anaal Nathrakh, predstavlja strast, ki ju je gnala posneti ta album. Če se ozrem na ostale albume bi rekel, da je ravno omenjeni kaos tisti, ki ju je motiviral oziroma inspiriral. Kaos, ki temelji na hiperblastičnem bobnanju in je ujet v okvirje urejenih kitarskih riffov, solaž in clean vokala, ki enostavno ubija. Sicer zelo redko naletim na kakšen band, kjer bi clean vokali ne samo ustrezali in podčrtali glasbo, temveč ji dodali tisto pikico na i, ki si jo želi vsak ustvarjajoči glasbenik. Skupaj z black in death metalskimi vokali ter počasnim citiranjem/govorjenjem dobi poslušalec občutek, da iz zvočnikov kriči shizofrenik z multiplo osebnostjo. Kitari sta obdržali svoj tipičen surovi zvok, skupaj pa proizvajata ponovno nepozabne melodije počasnega, srednjega in največ hitrega tempa. Morda bi bila beseda riffe bolj na mestu, toda glede na to, da si lahko človek po nekajkratnemu poslušanju dele pesmi žvižga, medtem ko se potepa po mestu, se nisem odločil zanjo. Zveni nemogoče? Pa ni! V primerjavi s prejšnjimi albumi je Passion za malenkost počasnejši, vendar ne smemo pozabiti, da je govora o Anaal Nathrakh, ki so sinonim za kaj že? Za hiperblastanje seveda, kakršnega sta naredila popularnega Frost iz Satyricon in Hellhammer iz Mayhem! Passion je z vidika dinamike zelo razgiban album, zaradi česar tudi nikoli ne postane monoton. Stvar je ravno obratna. S prvim poslušanjem je človek kot ljubitelj te skupine morebiti presenečen, morda celo malo prestrašen in se vpraša: »Kaj se je pa zgodilo s to skupino?« Toda po nekaj poslušanjih album zleze pod kožo in poslušalec ugotovi, da ima opravka z novo mojstrovino znamke Anaal Nathrakh.
V primerjavi z drugimi albumi, ki so bili posneti v zadnjih nekaj letih, Passion še najbolj spominja na najnovejšo kreacijo Norvežanov 1349 z naslovom Demonoir. Tudi tam je kaos vpet v nekaj večjega, mogočnejšega, kar pa izhaja še z enega albuma prej in sicer z Revelations Of The Black Flame. V mislih imam predvsem priredbo Pink Floyd, s katero je skupina želela izraziti spoštovanje in pokazati, od kod črpa navdih. Upoštevajoč to ozadje in dejstvo, da je pevec skupine Anaal Nathrakh V.I.T.R.I.O.L. navdušenec nad idejami velikega Nietzscheja, imamo vse potrebno, da lahko sklepamo o izvoru kaosa.
Če bi moral, bi izpostavil tri od desetih skladb na albumu. In sicer uvodno Volenti Non Fit Iniuria, katere kratek akustični začetek me spominja na Vettevals od Tulus z albuma Mysterion. Po nekaj sekundah predstavljeno melodijo ugrabita električni kitari in prične se že večkrat omenjeni kaos, ki se stopnjuje in svoj vrhunec doseže s Tod Huetet Uebel in Paragon Pariah. Sledita še dve skladbi, album se počasi približuje koncu oziroma razsnovi in se konča s kratkim akustičnim »outrom«, ki sklene dramatski trikotnik – če je to sploh mogoče. Po slabih šestintridesetih minutah je vsega konec, poslušalec pa želi več!