Ashine so mlad band s Ptuja, ki se je rodil leta 2013. Sprva so njegovi člani preigravali thrash metal priredbe, po nekaterih zamenjavah v zasedbi pa so se ustalili pri melodičnem death/groove metal(coru). Kako (ne)uspešen je bil band pri svojih prvih korakih, ne vem, saj sem ga spoznal komaj s pričujočim EP-jem, ki bo po mojih izkušnjah delil metalsko sceno. Seveda samo na tiste, ki jim »core« diši, in tiste, ki jim »core« ne diši.
Toda metalcore ni tako zelo poudarjen, kot sem morda s svojo zadnjo povedjo nakazal. V glavnem je iz tega žanra (namerno ali nenamerno) vzeto »jokajoče« petje, ki poskuša dodatno poudariti sicer zelo melodične in čustvene kitarske linije. Ashine je namreč takrat, ko ne udarja močno, nežen, že skorajda pocukrano romantičen in s svojimi kakovostnimi kitarskimi solažami spominja na največje rock balade. V tem slogu zveni druga polovica skladbe Freedom by Death, medtem ko peterica s Ptuja takoj za tem komadom naredi pravi rez in z Brief Longevity ponudi bolj jezno metalcore balado/komadič v slogu velenjskih Inmate. Pri Ashine balada torej ni enaka baladi, temveč je bolj in manj všečna glede na žanr, ki ga uporablja kot podlago.
Nekoliko druga pesem pa sta uvodni Into the Abyss in zaključni The Human Condition, ki občutno bolj udarjata, sta bolj metalsko direktna in vsebujeta namesto čustvene melodike več groova. Robni del tega kratkega ploščka mi drugače kot osrednji baladi zveni preveč poznano, preveč na znanem osnovano in posledično manj prepričljivo. Ob tako širokem glasbenem spektru sicer težko rečem, kam naj bi se band usmeril, a glede na to, da je v metalcoru že bolj ali manj vse zabasano, bi bilo morda boljše, če bi band dalje plul v rockerskih death metal vodah. Vsaj za moj okus.