Astora je mlad glasbeni projekt enega možakarja, ki po navedbah Metal Arhivov sliši na ime Gedo. Izpod njegovega ustvarjalnega peresa sta luč sveta ugledala dva EP-ja, in sicer v lanskem letu The Perishing in konec letošnjega januarja še Remnants of a Flame. Slednji, okoli katerega bo tekla tokrat beseda, je bil že avgusta lani napovedan s singlom Unkindled, tretjim komadom recenziranega ploščka.

In kaj ponuja plošček, ki se ponovno po navedbah Arhivov giblje v svetu death/black metala? V tej zvezi pomaga natančnejša opredelitev v profilu zasedbe na Bandcampu, kjer so kot referenca navedeni nekoč progresivni death metalci, danes progresivni rockerji Opeth. Osebno bi dodal še pridevnik melodično, medtem ko harsh vokal in še kakšna melodija ali riff h glasbi doprinesejo še pridih blackmetalskega, kar pa je celostno gledano bolj ali manj možno prezreti. Kar pestra mešanica torej, ki se ji splača globlje in natančneje posvetiti pozornost.

Remnants of a Flame je iz štirih pesmi sestavljen izdelek. Glede na daljši čas nastajanja teh ne preseneča, da so med seboj dokaj raznolike, čeprav so določene prvine vsem skupne: melodičnost, progresivnost in mid tempo. Plošček se začne s spokojnim uvodom na clean električni kitari v komad The Ecstasy of Death. A spokojnost ne traja dolgo, kmalu se oglasijo trši ritmi, ki poslušalca zavedejo, da bo imel opravka s klasičnim melodičnim death metalom, kakršen v glavnem domuje tam, od koder izvirajo zgoraj omenjeni progresivci, in sicer na Švedskem. A zgodi se še en preobrat – dejansko se jih še več, kar je sploh čar te izdaje – stvari se umirijo in nato še bolj umirijo, tako da pristanemo na začetni jazzovsko obarvani spokojnosti. Sledi Resonance Cascade s filmskim uvodom (iz serije Černobil?) in najdaljšo minutažo. Z dotičnim komadom se Gedo spogleduje z industrijskimi ritmi, ki jih spretno izpelje v nalezljiv kitarski riff, dejansko lajtmotiv, ki se v različnih preoblekah ponavlja skozi epsko, skoraj devetminutno dolžino. Drugače kot med prvim komadom je tukaj več prekinitev in menjav hitrosti, več ponovitev taistega riffa in več jazzovskih delov, medtem ko komad kljub konkretni minutaži nikoli ne izgubi na ostrini ali zabavnosti. Zame osebno zagotovo vrhunec ploščka, ki ga sledeči Unkindled ne uspe preseči. Pri njemu pogrešam tisto ušesu všečno jazzovsko progresijo namesto klasične melodičnosti. Zaključni Perished nato preseneti z mračnejšim in hladnejšim pristopom, od death metala naredimo konkretne korake v smeri black metala, pa tudi dinamika in struktura postaneta celostno gledano spet bolj raznolika.

Če vas torej ne moti, da imajo vsi štirje komadi svoj stil in tematiko, se pravi dokaj močno lastno osebnost, ki jih združuje progresivna nota, in ste ljubitelj prav te, potem menim, da boste ob EP-ju Remnants of a Flame zagotovo tudi sami našli marsikateri všečen element.