Naslovnica, ime zasedbe in naslov albuma – vse je v stilu klasičnih ameriških 80's power metal bandov, naslovi skladb so bolj true kot je sam Joey DiMaio in Battle Beast promovirajo kot novo tradicionalno heavy metal moč v stilu Accept/Doro. Vse lepo in prav, vendar nekaj skopiranih Accept riffov in ženski vokal, ki občasno zveni kot mladi Udo Dirkschneider še ne pomeni, da imamo tu opravka s klasičnim heavy metal bandom. Če bi imeli, verjetno konec prejšnjega leta ne bi bili na nemški turneji s Poisonblack in spomladi ne bi ogrevali občinstva na evropski turneji slavnih rojakov Nightwish. Na kratko, Steel zveni bolj kot en »tutti frutti« metal album.
V prvih dveh skladbah Enter The Metal World in Armageddon Clan so Battle Beast klasični heavy metal s tipičnimi Accept riffi malenkost omehčali in z melodiko predstavili v modernejši izvedbi, nekako v stilu Hammerfall. Tudi sicer dobra vokalistka Nitte Vallo dokazuje, da bi brez problema pela v Accept/U.D.O. cover bandu. A od tretje skladbe dalje je jasno, da Battle Beast v svojo glasbo vključujejo elemente vseh možnih trenutnih trendov metala. The Band Of The Hawk je s fanfarami odprta v stilu koračnic Turisas, v Justice And Metal po »sabatonsko« marširajo k Hammerfall meets Lordi spevnemu hitu Steel, v podobni maniri nadaljujejo z Die-Hard Warrior, še eno lahkotno heavymetalsko popevko Cyberspace, v Show Me How To Die se gibljejo nekje med heavymetalsko orientiranimi rojaki Tarot in pompoznostjo Lordi, potem pa v baladi Savage And Saint ponovno zadiši po Hammerfall. Proti koncu pompozno himno Iron Hand v srednjem delu začinijo še s tipično Nightwish simfonično atmosfero. Saj je zabavno, a le do neke mere …
Toliko o obljubljenem tradicionalnem heavy metalu. Steel ni nič drugega kot skupek heavy/power/melodic/suomi klišejev. Kot da bi ti bila za dobro jutro obljubljena prava turška kava, dobil pa bi kakav z veliko smetane in čokoladnega preliva.