Newyorčani so nazaj. In to znova v najboljši luči, ki sem jo pogrešal že od plošče Mata Leao naprej. No, saj so tudi ostale plošče dobre (po svoje), vendar mi številni gostje, efektirani vokali, kitarski hrup in cel kup matrica semplov nekako ne diši za fante iz »wrong side of the tracks«.
Means To An End pa se takoj začne z dobrim newyorškim HC riffom in sirenami, Biohazard is back people! Resda je plošča dolga dobre pol ure, ampak v pol ure lahko dober band veliko prinese. In Biohazard je to uspelo. Najprej total moshing jump around My Life, My Way – tipično song tipa Bussiness ali pa What Makes Us Tick, nato pa HC blast z The Fire Burns Inside. Brez odvečnih efektov, z naravnim kitarskim zvokom in ubijalskim bobnom me vse skupaj spomni na prve štiri albume, najbolj pa na miks Mata Leao in Urban Discipline. Vokalni duet – brutalni Evan in kričeči Billy – je spet zadetek v polno in totalno ubije popovsko jokanje novodobnih metalcorevcev. No pussy stuff! Potem kitare – nizkotonski mosh riffi, nato HC vlečenje po strunah, ubijalski in jasen bass – vsi trije so zakon, še posebej Scott Roberts prinese kar nekaj svežine, vendar pa manjkajo tisti metalski solo deli ali riffi, ki jih je tako dobro izvajal Bobby Hambel. Dannyjevi bobni so resda skoraj non-stop isti, ampak tip še vedno ubija, čeprav smo že slišali boljše. Besedilno so fantje še vedno v stilu »I come from the streets« in »stay true to yourself« maniri in so idealna, ko rabite brco v rit, da se dvignete iz slabega počutja. »Never look back – my name will never die!« Itak, kar se tiče Biohazard!

Ivan