Pisalo se je leto njihovega Gospoda 2013. Februarja sva s kolegom Jupolom – zaradi njegove bele polti in blond, skoraj belih, leskajočih se las, ki te oslepijo za nekaj sekund, če vztrajno strmiš vanje – obiskala Kulturkeller v Gleisdorfu in se predajala vižam šestih skupin: Bestial Reids, Ater Era, Blessmon, Verlies, Somrak in Mgła. Bandi so me prepričali, prepričal pa me je tudi plac, kjer se je koncert odvijal.
Tekom leta so avstrijski organizatorji potrdili še en iz brezna izvirajoč paket, tokrat Blaze of Perdition, Fides Inversa, Ketelens' Brukke in Stormnatt. Življenje je na žalost ubralo druge poti in obisk koncerta sva odpovedala, prav tako pa je življenje članov poljske zasedbe zavilo na druga pota in ne na tista, ki so vodila na gig. Da sedaj preidem k bistvu - Blaze of Perdition v Gleisdorf nikoli niso prispeli. 2. 11. 2013 okoli 6 ure zjutraj so doživeli prometno nesrečo in postali še ena žrtev poljskega prekletstva (Decapiteted, Behemoth … ). En mrtev, en v komi, ostali člani huje poškodovani. In zakaj je to relevantno? Zaradi naslova tretjega albuma: Near Death Revelations.
Near Death Revelations, naslednik treh splitov, treh EP-jev in dveh celometražcev, nas pelje v onostrantvo, ali pa vsaj na mejo med tem in onim svetom, skozi lastno izkušnjo. To nam poleg naslovnice dajo vedeti tudi sami naslovi komadov: Into the void again, Cold Morning Fears (referenca prav na tragedijo novembrskega jutra?) in zadnja dva na albumu, ki se imensko dopolnjujeta, The Tunnel ter Of No Light. Ker je scena dosegla že neobvladljive razsežnosti – torej vsak tič že igra black metal, ker v bistvu ne rabi dosti, saj je slaba produkcija del le-tega – so standardi za uspešen in inovativen band veliki. Blaze of Perdition dosegajo te standarde, upam si trditi, da jih celo presegajo. Na svojevrsten način so drugačni, tako kar se tiče ikonografije oziroma artworka, kakor tudi kar se tiče muzike in produkcije. Produkcija niha med – posplošeno povedano – slabo in dobro, kar v bistvu da občutek masivnosti glasbe, saj imamo v ozadju nek neprebojen old school akord z dodatnimi efekti, v ospredju pa pade kakšna melodična rifaža a la Watain. Z omembo slednjih naj dodam, da tudi pri Blaze of Perdition ne manjka ekskurzov akustičnih kitar na koncih, ki nam povedo – vsaj tako si jaz to predstavljam – »konec je, prereži žile in odtavaj v nič«. Produkcija ni skrila niti najbolj nespoštovanega inštrumenta, bolj znanega kot bas. Poljaki tudi temu posvetijo svojih nekaj sekund, da tu pa tam stopi iz ozadja ter predstavi svojo linijo. Izvedbo komadov samih najlažje opišem kot neko valovanje. Komad nikoli ni le eno ali drugo, torej v tem primeru agresiven ali melanholičen/depresiven, ampak pleše med enim ter drugim, s tem pa razbija monotonost. Tako se na primer komad Krolestwo niczyje s počasnim angelskim spevom dvigne iz nič, tega tišina bržkone požre, pride umirjen rif, sledi hitra razpaljotka in manjše variacije, nakar se enkrat po peti minuti glasba ustavi, nam ponudi nekakšen boleč jok iz stare zapuščene psihiatrične bolnišnice, kjer po ceveh kaplja voda, potem pa, ko že mislimo, da je čas za drugi komad, po nas še poslednjič vsekajo bobni, agresivne rifaže ter krik. Nikakor klasična struktura torej. Vokal je prav tako stopničko više, saj se odlično realno ali produkcijsko prilagaja ostalim inštrumentom, v tem primeru pa ne bi smel razočarati niti tistih, ki so fani Forgotten Tomb ali Silencer, niti tistih, ki plujejo po vodah Celestial Bloodshed ali One Tail, One Head.
Skratka, da ne bom predolg, album sicer ne ponuja nekih blazno v misel zasidrajočih se komadov, je pa res, da je zanimivo atmosferično agresiven, skoraj popolna kombinacija hitrega in počasnega, starega in novega, neproduciranega in preproduciranega, ter navsezadnje tostranega in onostranega, ergo »Near Death Revelation«.