Chimaira je definitivno band, ki sodi v metal. Prejšnja plošča, The Impossibility Of Reason, jih je izstrelila v višine. Neverjetna energija, pristna in inteligentna besedila, močna tehnična glasba – tudi pri najnovejši plošči Chimaira ne odstopa od zarisane poti.
Novosti, ki jih tokrat ponuja, so predvsem bolj razgibane kitarske linije, predvsem pa je napredek viden pri solažah, kjer se opazi močan vpliv stare Metallice. Ni pretiranih arpeggiov ali pa tremolo piskanja, solo deli in njihova pozicija so smiselni, niso tam zavoljo nujnosti teh delov samih. Edina težava je »okuženost« z wah efektom. Vokal Marka Hunterja je še vedno precej specifičen, »spoken words« deli so izredno jasni in srhljivi (kljub občasnim efektom), pa tudi pevski deli so zelo dobri (vendar redki). Besedila so prav namenjena temu, da se z njimi poistovetiš – kot bi se občasno gledal v ogledalo in bi bil tam tisti glas, ki te žre, da narediš nekaj glede negativnih izkušenj. Zelo dobro je to videno v Bloodlust ali pa Inside The Horror. Novost je novi bobnar, in sicer gre za Kevina Talleyja, ki je bil drugače znan kot ritem sekcija v Dying Fetus. Bobni so posneti pristno in odlično, v minus pa jim štejem predvsem izredno ponavljajoče se strukture in ritme, ki bi jih Kevin brez težav popestril – spomnite se pesmi Epidemic Of Hate pri Dying Fetus. Je pa tip v nekaj pesmi vključil blast-beat, pa tudi popestril dogajanje z pedali. Vendar je to precej bolj povprečno in morda je tudi to razlog, da vam bo prvih osem pesmi ves čas v glavi kot en komad, ki pa se v delih ločuje – a se morate potruditi, da to opazite. Vrhunec sta zadnji dve, predvsem pa zadnja (Lazarus), kjer boste začutili melodiko, energijo in srhljivost bližnjevzhodnih glasbenih vplivov – recimo kot na prejšnji plošči v pesmi Down Again. Kljub temu jim še kakšen komad tipa Power Trip ne bi škodil. Bomo videli...

Ivan