Mories, samooklicani »demon channeler« (ta naziv mu sicer kar lepo pristoji), je mož številnih glasbenih projektov (Gnaw Their Tongues, Seirom, Aderlating, De Magia Veterum, če omenim zgolj nekatere), Cloak of Altering pa je morda za Gnaw Their Tongues celo eden izmed njegovih najbolj poznanih. Glasba Cloak of Altering je mešanica black metala drugega vala, drone, noise in ambientalnih podžanrov, vseskozi močno opirajoč se na ogrodje elektronske glasbe, ki obenem presega podžanrsko omejenost industrial (black) metala. Mories se pri projektu Cloak of Altering ves čas sprehaja med vzporednimi svetovi, med sanjami in resničnostjo, med katerimi/a je ločnica vselej zabrisana, nejasna. Manifestation je tako točno to kar pravi, da je - manifestacija Moriesovih vizij in fantazij v verjetno najtemačnejši Cloak of Altering preobleki doslej.
Manifestation slika svet, kjer so futuristične sanje, da bo človeštvo nekoč koloniziralo druge planete in s tem odložilo svoje neizogibno izumrtje, že davno umrle. Toda še preden so dokončno umrle so se izrodile v nočno moro, ki se je končala s smrtjo človeka. V post- apokaliptičnem somraku so ostale le še ulice, prepredene s fosiliziranimi trupli in razpadajoča industrijska poslopja, kot nekakšni spomeniki propada in postopnega razkroja post- industrijske družbe v nek novi stari nihilistični hibrid, izrojen od prevlade človeškega pohlepa. Na tem mestu je človeštvo v večni želji, da bi se osvobodilo okovov rodne Zemlje in postalo nesmrtno, izgorelo ter kot v nekakšnem limbu ostalo ujeto nekje vmes, med skorajšnjim pobegom iz usihajočega Osončja v medzvezdje, med popolno temo in odrešujočo svetlobo. Toda kdo je ta opazovalec in hkrati pričevalec, ki nam pripoveduje zgodbo, če človeštva že dolgo ni več? Očividca v resnici ni. Gre zgolj za poslednje krike, ki jih je človeštvo dokumentiralo in sedaj odmevajo v prazni večnosti, kot nekakšne demonske sence tega, kar je nekoč bilo, stopinje iz pradavnine. Toda, če so vsi misleči subjekti že davno mrtvi, ali to pomeni, da sploh kaj je? Ali lahko sploh kaj obstaja, če ni nikogar, da bi to zaznal?
Na tem mestu se Moriesova vizija konča. Je namreč preveč absolutna in se na trenutke zdi bolj kot fantazija, igra domišljije, kar pa ji obenem odvzema precejšen del srh vzbujajočega naboja. Je kot nekakšna kvalitetnejša različica sodobne klišejske grozljivke, ki ves čas preti in sem ter tja tudi prestraši, vendar na koncu še vedno pusti prijetno neprijeten občutek, ki pa je bolj fiziološke kot miselne narave in tudi hitro izpuhti. Morda pa je tako na koncu še najbolje.