Ni kaj, fantje iz osrednje Slovenije so pridni. Po petih letih delovanja je v začetku devetega meseca tega leta izšel tretji studijski izdelek, EP z naslovom Wars & Oceans.
Na podlagi zamegljenega spomina na drugi studijski album in kratkega ponovnega poslušanja le-tega bi najnovejšo stvaritev Condemnatio Cristi površno primerjal s prvo polovico Soundtracks. Za razliko od predhodne izdaje pa je za Wars & Oceans značilna očitna osrednja tema, jasna rdeča nit, ki jo band gradi in zaključi na orkestralnih melodijah (intro Tränen in outro Coming Home). In če grem v času še dlje nazaj v preteklost, se pravi do prvega studijskega albuma Incests, si lahko celo privoščim citat novinarskega kolega Gregorja: »Pri Condemnatio Cristi je pohvalno dejstvo, da kitare ne služijo le kot lenobna žagajoča spremljava klaviaturnim simfonijam, ampak so nam sposobni tekom albuma ponuditi kar nekaj rit brcajočih riffovskih festivalov in meso parajočih solaž.« Da pa ne bi izpadel povsem plagiatorski, naj dodam, da je peterici tokrat izredno uspešno uspelo med seboj povezati elemente različnih žanrov, tako da nikakor ne morem več govoriti o nobenem mišmašu, temveč o koherentni celoti, kjer so žanrske meje zabrisane, prehodi pa povsem tekoči in naravni. Celoten izdelek, oziroma dejansko skladbi European Death in Oceans of Time med že omenjenim uvodom in zaključkom, predstavlja izredno uspeli primerek simfoničnega metala, kjer je tudi jeziček na tehtnici med black in death metalom v harmoničnem ravnovesju.
Mislim, da tega še nisem nikjer zapisal, če pa, se pa tudi ne bojim ponavljanja: več kot očitno imam rad kratke izdaje, kjer se bandi ne rabijo »mučiti« z doseganjem določene minutaže, kar pod črto po navadi pomeni izdajo brez vsakršnega balasta in filerejev, ki znajo pokvariti dober vtis kakovostnih komadov. In to zagotovo velja tokrat tudi za Condemnatio Cristi in Wars & Oceans.