Najbolj znano ime nemškega gothic metala je po krajši odsotnosti torej nazaj. Pred tremi leti so se poslovili tako rekoč na vrhuncu svoje kariere in seveda je številne (predvsem nemške) fane vrnitev zelo razveselila, kar se je pokazalo z velikim zanimanjem za single Greed.
V tem času se kaj zelo pretresljivega, vsaj kar se glasbe tiče, pri Crematory ni zgodilo. Tako kot so se razvijali skozi vso svojo kariero, so tudi na Revolution naredili korak naprej in dodali nekaj novih elementov. Čisti, melodični vokali kitarista Matthiasa so že zdavnaj postali njihov zaščitni znak, tako kot Felixov surov vokal, njuni pogosti dueli ali popovsko obarvane klaviature. Kitare na Revolution so nekoliko nižje uglašene, temačne in v kombinaciji z udarnimi bobni predstavljajo kontrast »mehkejšim« klaviaturam. Najopaznejša sprememba je močnejša prisotnost elektronskih elementov, samplov, ki jih v nekaterih skladbah približajo močno industrialnemu zvoku in pa »plesni« gothic sceni. Slednje se zelo kaže pri Reign Of Fear ali v nemškem jeziku odpeti Tic Tac, ki spominja na rojake Rammstein. Modernejša podoba banda bolj pride do izraza tudi pri Human Blood. V osnovi pa gre na albumu za preprosto grajene skladbe, ki večjih presenečenj ne ponujajo, gredo pa hitro v uho. Poleg prvega singla Greed pa se v tradiciji njihovih največjih hitov zadnjih plošč nahaja še naslovna skladba, za katero je na albumu dodan videospot.
Bolj kot za revolucijo gre tu za pričakovano evolucijo najbolj znanega nemškega gothic metal banda.

Matjaž