Nemški Ctulu se po dveh letih vračajo s tretjim celovečercem, ki nosi naslov Seelenspiegelsplitter. Že naslov napove, da so Ctulu en izmed tistih bandov, ki se ne boji uporabe nemških naslovov in besedil. Ta so po mojem prva svetla točka albuma, ki pa pri ljubiteljih in dobrih poznavalcih nemškega black metala seveda ne morejo odtehtati odločitve o uspehu ali neuspehu. Pri tem odločilno pomaga kombinacija zasanjanega srednjega veka in clean vokala s prvinskim ter zloveščim black metalom. A teh momentov je premalo, da bi lahko pisal o presežku v tej smeri, tako da romantične melodije služijo le kot neke vrste popestritev. Ctulu se na Seelenspiegelsplitter enostavno prevečkrat izgubijo v na hitrosti osnovanem black metalu, klišejih, postranskostih, zaradi katerih album krene z osnovne poti, ter melodijah, ki zvenijo poznano in so samo odveč (začetek Amokkome v slogu Silvester Anfang (Mayhem) ali zborovsko petje med Tränenfinsternis, pri katerem že naslov zveni kot priredba pesmi iz hiše Dornenreich).
Škoda, ker če bi album ponujal več tega, kar odlikuje Im Widerlicht Blutbefleckter Spiegel ali Tiara Aus 10 Phobien (čeprav ponovno komad, ki močno spominja na Dornenreich), bi z veseljem večkrat posegel po tem bandu. Tako pa imam pred seboj še en tipičen nemški black metal band, ki zna pisati in delati dobre komade, a album kot celota enostavno ne prepriča. Seelenspiegelsplitter je kot vožnja po poznanih gorskih poteh, z vzponi in padci, a ves čas brez pravega vznemirjenja. Nivo adrenalina se kljub številnim menjavam ritmov ne dvigne kaj dosti, saj preskok od počasnega, atmosferičnega uvoda v totalni šus, ki se po nekaj časa ustavi in se nadaljuje v višjem ali srednje hitrem tempu, ni ravno nekaj, kar bi si Nemci komaj pred kratkim sami izmislili. Soliden plošček, a ne kaj dosti več kot to. Album brez prave rdeče niti in z le skromno lastno identiteto, ki danes manjka večini.