Dva meseca. Dva meseca praktično vsakodnevnega poslušanja, spraševanja in opominjanja. In to ne dva meseca užitkarskega poslušanja, ki po prvem tednu, v katerem poslušalec zajame vse, kar o nekam albumu pač lahko zajame, služita le še potrjevanju že dognanega. Nikakor ne. Dva meseca sta pretekla poskušajoč pridobiti, izkristalizirati, (iz megle) izločiti neko občo resnico o albumu A Place To Call My Unknown. Nek trden vtis, če tako želite. Glasbo sem poslušal ob vseh možnih priložnostih, atmosferah, ambientih, lokacijah, emocionalnih stanjih in drugih variabilnostih. Nič. Knjižico z besedili sem bral celo v postelji pred spanjem, pa tega sicer sploh ne počnem. Nič. Nekje na tej točki pride do močnega poistovetenja z naslovom albuma v obravnavi.
Ampak poskusimo: belgijski Cult Of Erinyes in njihov prvenec … Gre za black metal, ki ni moderen (v smislu hiperprodukcije), ni tradicionalno skandinavsko zveneč, ni neka obskurna misantropična samonamenskost, nikakor ne spada v ves ta kaotični/okultni black metal trend zadnjih let in niti pod razno ni eksperiment. Kaj torej ta album pred nami pravzaprav sploh je? To je dobro vprašanje. Res dobro. In na mestu. Nanj sploh ne bom poskušal odgovoriti.
Mislim pa, da se opisu in analizi albuma lahko približamo, če pogledamo naslovnico in dizajn knjižice. Besedila niso razdeljena v verze, temveč v monolitne bloke teksta brez ločil. Podobno naslovnica in druge slike, ki prikazujejo temačne, opustošene, puste pokrajine: ogromna zapuščena polja v jeseni, sklade magmatskih kamnin, goličave in druge pustinje … Album namreč tako vizualno kot glasbeno izraža močna občutja odtujenosti in osamljenosti. Toda ta odtujenost in osamljenost sta izjemno primarne (da ne rečem mitske) narave. Tako kot gole planjave niso nekaj, kar bi človek šel gledati zaradi spektakla, tako tudi Cult Of Erinyes svoje teze in téme posredujejo na izjemno subtilen, primaren in surov način. Obenem pa nikakor ne gre za neko okultno enigmo, ki bi – kot to dandanes počne toliko bandov – pod krinko kompleksnosti »starodavnih« ezoteričnih vzorcev, manter in invokacij poskušala prenašati sporočilo, ki je sicer v biti povsem preprosto.
Album pred nami je tako tudi tematsko/idejno zelo preprost, bolje rečeno prvinski. Pod črto je vse to seveda glasba, kakršno ste najverjetneje že slišali. In ne le enkrat. Vsekakor pa je niste slišali v takšni izvedbi. Na koncu koncev se zazdi, da prvotna kvaliteta A Place To Call My Unknown leži v subtilni karizmatičnosti, skrivnostnosti in numinoznosti izdelka. Gre za black metal, ki pozna samega sebe, in gre za band, ki pozna sebe in svoj black metal. Do tod je analiza jasna in objektivna, dlje pa boste – če tako seveda hočete – verjetno morali sami. In čeprav sam že resda lahko stopam dalje po teh pustinjah, po njih voditi več ne zmorem.