Nedolgo nazaj sem kolegu razlagal, kako neizmerno nerazumljivo se mi zdi, kako sta lahko banda, kot sta Belphegor in Dark Funeral, tako zelo popularna. Diskografiji obeh bandov bi z vidika osebnega okusa lahko zreduciral na en dober album, vse ostalo, kar presega dolžino enega celovečerca, pa nato zapade v kategorijo monotono, dolgočasno in že prevečkrat uporabljeno. Tako je potem tudi vseeno, kateri album se po naklučju znajde v predvajalniku, pomembno je le, da nabijanje ne traja predolgo.
Ker naj bi v recenziji tekla beseda o black metalcih Dark Funeral, naj še povem, da me glasbeno najbolj zadovolji njihov najstarejši del diskografije, ki je nastal v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, vključno z letom dva tisoč. Njihova dinamika, ki jo je sprva bilo mogoče grafično prikazati kot krivuljo z vzponi in padci, se je sčasoma spremenila v trdovratno premo črto, ki ji ni kazalo ne kraja ne konca. A glej ga zlomka, kaj ponujajo tile švedski ekstremneži v zgodnjem letu 2015. Dva nova člana (Natt na basu in Heljarmadr na vokalu) sta bila torej potrebna, da se je band spomnil, da ekstremno ni avtomatično enako najvišjemu možnemu številu udarcev po bobnih in da je možno Boga uspešno pribiti na križ tudi, če si med udrihanjem s kladivom po žebljih človek privošči malo premora. V tej zvezi pa drugi komad Temple of Ahriman na istoimenskem singlu Nail Them to the Cross zveni že kot kakšna balada. Primerjave s komadom Stigmata s predhodnika Angelus Exuro Pro Eternus niso preveč zgrešene, osebno pa se že veselim albuma, ki ga Dark Funeral napovedujejo z opisanim singlom. Do takrat pa se bom še poglobil v njihovo diskografijo aktualnega tisočletja, da morda najdem še kakšen neodkrit biser.